Mešanica za uspeh

19. 10. 2007
Deli

“Talent je samo pika na i. Fanatičen in požrtvovalen pristop, kjer tisto, kar počneš, dejansko počneš z vsemi atomi svojega telesa – to je to. Tu ni kompromisov, če bi jih sklepal, razmišljal o denarju ali čem podobnem, nikoli ne bi postal svetovni prvak. Gre za osredotočenost na cilj, ki ni prirojena. ” Rok Flander, svetovni prvak

Deskanje na snegu je zgolj zimska izpel­janka razmeroma mladega športa rolkan­ja, ki se je razvil v petdesetih letih prejš­njega stoletja in ga mularija nadvse ceni, če ne drugače, to izraža z oblačenjem v vidno prevelike cunje. Precej starejšemu, a veliko pozneje spopulariziranemu surfanju, o katerem je v 18. stoletju pisal kapitan James King, takrat še poročnik na krovu Jamesa Cooka na poti okoli sveta, ne kaže oporekati. Kot tudi ne temu, da si veliko gibov sposoja ravno od njiju in da je mladini zaradi tega bliže kot alpsko smučanje.

“Moški, stari okoli 20 ali 30 let, se podajo v vodo, kadar ni valov, in se plosko uležejo na ovalno desko, ki je njihove velikosti in širine. Noge držijo skupaj med ležanjem, z rokami pa vodijo desko in čakajo, da pride val. Nato se z rokami potegnejo gor in z veliko hitrostjo drvijo po vodi. Prava umet­nost je na vrhu vedno držati desko v pravo smer, saj spreminja svojo smer. Če se z njo zapelje blizu skal, preden ga val dohiti, ga častijo, ” je ugotavljal James (pa tudi o tem, kako boleče zna biti, če komu to ne uspe). Zakaj toliko besed o športu havajskih kraljev? “Ker sta si z deskanjem tako zelo blizu. Zelo veliko jadram na deski na velikih valovih. Moje življenje je eno veliko potovanje po celem svetu, kjer iščem najboljše lokacije tako za deskanje na snegu kot na vodi. In to nedvomno je način življenja. ” Ker se, kot pravi, najbolje počuti blizu oceana ali na njem, je pravzaprav presnetljivo, zakaj se s surfanjem potemtakem ne ukvarja tudi profesionalno. “Če voziš kot profesionalec (in on vozi tako, o. p. ), ti tega ni treba početi za denar, ” navaja ob ugotovitvi, da poleg tekmovanj v eni disciplini res ne bi zmogel najti časa še za tekmovalno vnemo v drugi. Tako ostaja pozimi na snegu, poleti pa v vodi. Kakorkoli že, ne glede na agregatno stanje je voda njegov najljubši primarni element.

Ja, ameriški šport

“Antikrist ni utelešen v babilonski putani, ampak v teksaškem kavboju, ” pravi Peter Mlakar, čigar misel je Rok objavil na svoji spletni strani www. rokflander.com. Sam pravi, da ne mara Amerike, njihovega živ­ljenja in vtikanja v ves svet, čeprav ima vseeno tam prijatelje. Bolje se počuti doma, a ker je dom pri deskarjih tako širok pojem, premerijo svet po dolgem in počez. “Vedno sem v sebi nosil podobo, kako naj bi moje življenje izgledalo, za to sem se tudi dolgo časa trudil. Zdaj lahko rečem, da stvar dejansko izgleda tako, kot sem si želel. S svojim življenjem sem v tem trenutku zelo zadovoljen. ” A tu gre za celotno filozofijo in tudi ne samo za deskanje.

Njegov razvoj je zakoličil Američan Sher­man Poppen (nerganju Toma Simsa navkljub ga oni čez lužo raje priznavajo kot prvega očeta ‘deske’) iz Michigana, ki je kot kemijski inženir sicer obvladal marsikaj, ni pa pričakoval, da bo priprava (izmislil si jo je za božič, da bi ugodil hčerki) dveh skupaj zvezanih smuči in vrvice, spredaj pritrjene nanju, pripeljala do nadaljnjega razvoja deskanja. ‘Snurfer’ (izpeljanka iz snow – snežni in surfer – deskar), kot ga je poimenoval pozneje, ko ga je izpilil, se je prodajal za med in v enem letu jih je dom našlo prek pol milijona. Sherman vseeno ni nikoli deskal po snegu.

Razvoj popularne deske je šel dalje in 1971 je dobila kovinski rob po celotni dolžini. Ena prvih garažnih izdelovalcev desk Milovich in Stovekin sta mislila, da bodo za idejo zagrabila predvsem velika smučarska podjetja. Pravzaprav brez Dimitrija Mi­lovicha in Jaka Burtona Carpenterja (zlasti brez zadnjega ne, ki danes velja za proizvajalca vrhunske opreme za deskanje), ki sta si vsak posebej izmislila kar nekaj oblik, preizkušala materiale in počasi iz ‘nerodne dile’ ustvarila ‘board’, deskanja na snegu, vezi in kar nekaj druge opreme ne bi bilo v taki obliki, kot jo poznamo danes.

Seveda ne bi bilo tolikšne popularnosti deskanja na snegu, če ne bi to preraslo v tekmovalno sfero. Leta 1985 je bilo v avs­t­rijskem Zürsu prvo svetovno prvenstvo v deskanju, slabih deset let pozneje, natančneje leta 1994, pa je bila ustanovljena tudi mednarodna zveza ISA (International Snow­board Association). Kaj hočemo, des­karje je bilo treba spraviti na realna tla tudi s pravili, če so si želeli nadaljnjega raz­voja športa. Nato je prišlo priznavanje deskanja tudi kot olimpijskega športa.

To se je zgodilo leta 1998 na Japonskem v Naga­nu, kjer so se tekmovalci lahko pomerili v dveh disciplinah: v domačem izvajanju trikov v tako imenovani polcevi (half-pipe) in v veleslalomskem, bolj tradicionalnem smučanju, prirejenem v čast deskanju. Ko je Ka­nad­čan Ross Rebagliati zmagal v veleslalomu, je moral takoj na antidopinško kontrolo, kjer je odtočil vzorec urina v kozarec. Štori­ja v nadaljevanju pravi, da so v njem našli 17, 8 ng/ml THC-ja, kar je kazalo na to, da ga je fant ‘pohal’ nedolgo pred startom. Sam je sicer trdil, da ni inhaliral že od aprila 1997 in da je bil THC prisoten v njegovem telesu, ker se je v zadnjih nekaj dnevih pred tekmo udeležil kar nekaj zabav. Skrbni Japonci so mu medaljo z opravičilom vred vrnili že dan po tem, ko so mu jo odtujili.

V Salt Lake Cityju se je štiri leta pozneje disciplina veleslaloma prelevila v paralelni veleslalom, kjer dva tekmovalca istočasno drvita po domala identični progi in poskušata drug drugega izločiti iz nadaljnjega tekmovanja. Ravno ta disciplina je najbolj vznemirila tudi naše domače deskarje.

Uspešni Slovenci

“Moja športna pot je bila zelo pestra; od atletike do bolj resnega ukvarjanja s tenisom, vzporedno pa sta me vseskozi spremljala rolkanje in deskanje na snegu. Pri šestnajstih letih sem se odločil, da bom vso energijo usmeril prav tja, takrat sicer še kot freestyler, a ker je bilo v tem delu sveta, sploh pa v Sloveniji, takrat za tovrstne discipline dokaj klavrno poskrbljeno, večina tekmovanj pa se je odvijala v alpskem slogu, torej slalomu in veleslalomu, sem presedlal sem, kjer sem še zdaj, ” pravi Rok Flander, svetovni prvak v deskanju na snegu in član slovenske deskarske reprezentance.

Kot Dejan Košir (svetovni prvak iz leta 2003) je tudi Rok vse svoje moči vložil ravno v paralelni veleslalom. In ko sta na lanskih olimpijskih igrah v Torinu zasedla prvi še­sto, drugi pa sedmo mesto, mu je šlo le še navzgor. Do vrhunca v sezoni 2006/2007, ko je na svetovnem prvenstvu v Arosi premagal vso konkurenco. Še posebej pa razveseljuje to, da je za sabo pustil dvakratnega olimpijskega prvaka Švicarja Philippa Schocha.

Želje za prihodnost so jasne: “Živeti še naprej svoje življenje. In brez poškodb, ha ha. ” Verjamemo, da se bomo še kdaj srečali z njim. Če ne prej, pa takrat, ko nas bo povabil na vodo. Ob kavi ali brez.

O odločitvi za šport

“To sploh ni odločitev v pravem pomenu te besede, gre prej za usodo, recimo temu tudi nekakšno poslanstvo. Moje življenje je bilo že od malih nog zaznamovano s športom, in dokler bo mogoče, se nameravam ukvarjati z njim. Upam, da čim dlje. Šport mi pomeni način življenja, način izražanja, vse. Je zelo kompleksna stvar. ”

O pomembnosti nekega športa v primerjavi z drugim

“Sem svetovni prvak v bordanju v alpskem slogu, kar pa nima nobene povezave z alpskim smučanjem. Tega nikoli nisem treniral niti ne smučam. Snowboard pomeni zame neko filozofijo, ki je čisto nekaj drugega kot smučanje, in teh dveh športov ne gre primerjati. Je pa res, da ima že dolga leta v Sloveniji primat alpsko smučanje, kar je logično glede na uspehe, ki so jih imeli naši smučarji v preteklosti.

Smučanju so pri nas naklonjeni mediji, ima tudi smučarsko zvezo, ki je organizacija, ki daje prednost alpskemu smučanju. Te stvari so jasne, se pa spreminjajo, prihajajo drugačni pogledi, novi športi in v zadnjem času so se stvari začele tudi pri nas premikati v smer, ko deskanje postaja šport, ki ga ljudje sprejemajo.

“Zame so vse stvari enako pomembne. Prepričan sem, da je lahko za nekoga pome­m­­­­­­­ben majhen korak, na primer po poškodbi, ko ne moreš hoditi in prvič stopiš na nogo. Vsak človek bi se moral ukvarjati s tem, kar ga zanima. Ni pošteno delati pre­velikih razlik med disciplinami. ”

O statusu sveotvnega prvaka

“Prej se nisem zavedal, kaj ta naslov prinese s sabo, zdaj pa počasi se. To pomeni, da se ti življenje, ko postaneš svetovni prvak, spremeni. V vseh pogledih, predvsem pa v smislu odnosa drugih ljudi do tebe. Žal mi je, da je tako, saj poznam veliko ljudi, ki so res posebni, a vseeno niso svetovni prvaki, jih pa zelo cenim. Tako pač je v današnjem svetu. Takšen naziv prinese tudi veliko pozitivnih stvari, se pa trudim, da bi ostal ista oseba, kot sem bil, preden sem zmagal na svetovnem prvenstvu. Mislim, da je to največ, kar lahko storim. ”

O družini in prijateljih

“Za te ljudi je moje življenje problematično, saj me ne vidijo kaj dosti. A ker sem si takega življenja želel, se zavedam, da ima to svoje dobre in slabe lastnosti. Slaba je zagotovo ta, da družina zaradi moje odsotnosti trpi. Pa saj si prijatelje najdemo tudi na popotovanjih po svetu in s sklepanjem novih poznanstev. Drugače je s puncami, te morajo imeti zelo veliko razumevanja in potrpežljivosti za to, kar počnemo deskarji ali vrhunski športniki. Posesivne ženske ne pridejo v poštev. ”

O psiholoških pripravah

“To je zelo zanimivo področje, gre pa za precej relativne stvari. O tem sem se veliko pogovarjal s svojimi vrstniki, prvaki iz drugih držav, in prišel do ugotovitve, da preprosto ni pravila. Vsak mora najti svojo pot do nirvane, je pa ta nujno potrebna za to, da na tekmovanju ne delaš napak. Če ne delaš napak in si dovolj dober, zmagaš. Osebno imam zelo poseben pristop – ne maram stresa.

Kadar sem dober, samozavesten, grem na tekmo, kot bi šel v trgovino po kilogram kruha. Takšno raven je zelo težko doseči, ko pa jo dosežeš, je to prej omenjena mirnost. Pred tekmo v Arosi sva s trenerjem, ko sva šla na start, že oba vedela, da bom zmagal. ”

O osebnosti deskarja

“Kontroverznost. To je posebnost vseh največjih deskarjev na svetu. Vsi so zelo kontroverzne osebe, ni pa pravila; nekdo je tak, nekdo drug pa povsem drugačen. Združuje nas želja po svobodi gibanja. Potem so tu tudi ljubezen do snega, hribov, neokrnjenih strmin. Večina nas v prostem času odvihra na helibordanje, prosto bordanje po celem snegu, strminah. Združuje nas tudi nekak­šno uporništvo, malce antisistemsko, moramo izstopati. ”

O prostem času

“Na svoje življenje gledam tako, da je vse skupaj prosti čas, ali pa, da prostega časa v bistvu sploh nimam. V tem trenutku večinoma počnem stvari, ki jih rad počnem in si jih želim početi. In tudi to je dobra pot do uspeha. Kadar ne deskam po snegu, grem na vodo. Tako sem bil letos na Madagaskarju, kjer so najboljši pogoji za izvajanje jadranja na velikih valovih. Za sprostitev še igram klavir in veliko berem. ”

O poti od pianista do deskarja

“Ta zgodba bi se lahko razpletla tudi druga­če, mogoče mi je celo malo žal, da se je tako, kakor se je, a kot mulcu mi je vedno primanjkovalo časa za igranje klavirja. Vsako sekundo sem namreč izkoristil za preganjanje z rolkami. Šolo klavirja sem po štirih letnikih obesil na klin, nato nekaj časa nisem mogel igrati, ker sem se posvetil športu, zdaj pa igram zase. Doma imam sto let star klavir, takšnega z dušo, nič posebnega, a z velikim veseljem kaj odigram.

Tomaž Kotnik, fotografije: Aleksander Štokelj, osebni arhiv R. F.

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"