Z nekdanjo prejemnico športne štipendije OKS, mlado 25-letno gimnastičarko Tejo Belak, ki je na letošnjih evropskih igrah v Minsku osvojila zlato medaljo, smo se pogovarjali o njeni športni poti in uspehih ter vzponih in padcih v njeni karieri.
Kako se je začela vaša športna kariera?
Moja športna kariera se je začela pri sedmih letih, kar je za gimnastiko že malo pozno. Živeli smo v Mostah, kjer je bil čez cesto od našega doma Gimnastično društvo Zelena jama in, ker sem bila zelo živahna deklica, me je mami vpisala na gimnastiko. Precej hitro so v meni prepoznali talent in tako lahko s ponosom povem, da sem zdaj že 18 let članica kluba.
Kdo vam je na začetku športne poti najbolj stal ob strani?
Na začetku športne poti sta mi mami in oče seveda ves čas stala ob strani. Njuna podpora je najbolj prišla do izraza predvsem v tistih trenutkih, ko sem želela vse skupaj pustiti in odnehati. Pozneje mi je ob strani stala tudi mlajša sestra – ob meni je bila vedno, ko sem jo potrebovala.
Ste imeli vzornike?
Kot deklica sem seveda imela kar nekaj vzornic; če se prav spomnim, vsak mesec drugo (smeh), pozneje se je to spremenilo.
Kaj in kdo vse so vplivali, da ste vztrajali na tej športni poti? Kako pomembna je vloga trenerja v vaši disciplini?
Da sem prišla tako daleč in da nisem odnehala, se lahko zahvalim kar nekaj ljudem. Mami, oče in sestra so seveda še vedno na prvem mestu. Potem sta prišla tudi fant Žiga in najboljša prijateljica Katja. Da sem na tej poti vztrajala, pa je razlogov seveda več, med drugim me je vedno vleklo naprej tudi druženje na treningih s preostalimi dekleti, tekmovanja v različnih državah itn. Prav tako ne smem pozabiti na trenerja, saj mislim, da če ne bi z njim imela tako dobrega odnosa, kot ga imam, je vprašanje, ali bi tako dolgo vztrajala.
Kaj štejete za svoje največje športne uspehe?
Za svoje največje uspehe štejem: evropsko prvenstvo 2014 v Moskvi, 4. mesto na preskok; evropske igre 2019 v Minsku, 1. mesto na preskoku, bila sem večkratna zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala; olimpijske igre v Riu 2016 – da sem se sploh uspela uvrstiti.
Ali je ta športna disciplina velik finančni zalogaj?
Kar zadeva finance (gledano skozi celotno kariero), lahko rečem, da je gimnastika eden od najcenejših športov, s katerim se otrok lahko ukvarja profesionalno. Prav tako mislim, da je gimnastika v Sloveniji premalo cenjena, glede na to, kako težka je.
Bili ste tudi prejemnica štipendije OKS. Ali je bilo to na vaši poti posebna prelomnica?
OKS štipendijo sem dobila zelo zgodaj, saj sem hitro začela dosegati dobre rezultate. Če se prav spomnim, sem jo začela prejemati leta 2009, ko sem bila stara 15 let. Zdelo se mi je nekaj neverjetnega, da vsak mesec na račun dobim nekaj denarja. (smeh) Seveda pa bi danes v isti situaciji na to gledala malo drugače.