Alen Kobilica je presrečen, ker se mu je uspelo uvrstiti v slovensko plavalno reprezentanco, ki ta teden v Montrealu zastopa našo državo na plavalnem svetovnem prvenstvu Mednarodnega paraolimpijskega komiteja. Tako korak za korakom izpolnjuje svoje cilje, ki si jih je postavil, odkar se spopada z največjim življenjskim izzivom - slepoto.
Čeprav o možganskem tumorju in operaciji, ki mu je pred štirimi leti rešila življenje, vendar odvzela vid, ne govori rad, pa o slepoti nikoli ne molči. Nasprotno, na račun svojega zdravstvenega stanja se na trenutke tudi pošali, saj pravi, da s tem nekako razbremeni vse, ki se znajdejo v njegovi bližini in se z njim zapletejo v pogovor.
Tako je bilo tudi na nedavni tiskovni konferenci v ljubljanskem rehabilitacijskem centru Soča, kjer se je predstavila celotna ekipa, ki je pripomogla, da bo nad bazenom v Montrealu plapolala tudi slovenska zastava.
Poleg Alena namreč v Kanado potujejo še Darko Đurić in Aleš Sečnik ter trenerji Grega Nahtigal, Aleš Kuhar in Jana Čander.
Vsi trije plavalci so predstavili svoje cilje in načrte, Alen pa je z nami delil še nekaj negativnih pripetljajev, zaradi katerih je na nedavnem evropskem prvenstvu v Berlinu ostal brez uvrstitve.
"Ko tekmovalec stopi na plavalno startno mesto in sodnik izreče stavek: 'On your mark', si plavalec ne sme več popravljati očal, kape ali kopalk, saj bi s tem lahko zmedel nasprotnike, ki stojijo ob njem. Sam sem na to v tistem trenutku, ko te tik pred startom preplavi adrenalin, pozabil in si vseeno popravil očala. Ob pisku sem skočil v vodo, odplaval po najboljših močeh in se veselil dobre uvrstitve, nato pa je sledilo razočaranje, da sem bil diskvalificiran. Seveda tako narekujejo mednarodna pravila, vendar pa je malce smešno, da bi s kakršnimikoli gibi lahko zmedel svoje nasprotnike, saj navsezadnje nihče od nas ne vidi," se pošali Alen, ki se že od samega začetka svoje kratke profesionalne športne kariere drži načela, ki vlada med plavalci.
"Ta pravi, da ni pomembno, kako plavaš na začetku, temveč to, da si prvi v zadnjem metru."
Alen je tako v zadnjih štirih letih popolnoma spremenil svoj življenjski slog. Čeprav je bil šport pomemben del njegovega vsakdanjika že pred operacijo tumorja, pa je zdaj na prvem mestu. Tako se popolnoma posveča treningom, tako plavalnim kot tudi tekaškim in kolesarskim, saj je svoje poslanstvo našel v triatlonu, ki velja za eno najtežjih disciplin sploh, tudi med običajnimi športniki, pri invalidih pa je izziv še toliko večji.
V Montrealu jih čaka trd boj za medalje
Alen Kobilica, Darko Đurić in Aleš Sečnik bodo torej med 12. in 18. avgustom v Montrealu zastopali Slovenijo na plavalnem svetovnem prvenstvu Mednarodnega paraolimpijskega komiteja. Prepričani so, da bodo dosegli vrhunske rezultate.
V to verjame tudi Damijan Lazar, predsednik , ki se je na tiskovni konferenci zahvalil predvsem medijem, ki spodbujajo prepoznavnost športa invalidov.
"Želimo si, da bi naši tekmovalci z vrhunskimi rezultati poskrbeli za večjo medijsko prepoznavnost športa invalidov, o čemer ne dvomim, saj je zveza v tem letu še zlasti za plavalne discipline namenila več finančnih sredstev kot v preteklosti."
O svojem uspehu, svetovnem rekordu na 50 metrov delfin na paraolimpijskih igrah v Londonu, je spregovoril tudi simpatični Darko Đurić, ki je bil v zadnjem obdobju zaradi poškodbe rame primoran počivati, vendar si je s trdim delom povrnil skoraj celotno formo.
"Na treningih se počutim odlično, pokazal sem celo boljšo pripravljenost kot pred Londonom, zato so temu primerno visoka tudi pričakovanja za prihajajoče svetovno prvenstvo."
O vzponih in padcih ni bil sramežljiv niti Aleš Sečnik, ki mu, čeprav se lani ni uvrstil na paraolimpijske igre, ni zmanjkalo motivacije za nadaljevanje in si se še toliko bolj želi vrhunskega rezultata.
Alenu nikoli ne manjka smisla za humor
Pri vsakem intervjuju, ki sem ga imela čast opraviti z Alenom, me ta vedno znova napolni s pozitivno energijo in veseljem do življenja, seveda pa ne morem prezreti tudi njegovega smisla za humor.
Tega ima že od nekdaj in ni ga izgubil niti po operaciji. Čeprav je prestal težko življenjsko preizkušnjo, v kateri bi marsikdo od nas obupal, je našel svetlo točko, ki ga žene naprej. V preteklosti se je že pošalil na račun tega, da mu je operacija vzela vid, smisla za humor pa ne. In to dokazuje na vsakem koraku.
Tako je pogovor nanesel tudi na to, da odkar ne vidi, ni več tako pozoren na to, kako se vede v javnosti. Tako se včasih spozabi, in čeprav ga ljudje gledajo, naredi kakšen gib, ki bi ga mogoče sicer spravil v zadrego.
Za revijo Story napisala Anja Kontrec, foto: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?