Nekdaj najuspešnejši slovenski maneken Alen Kobilica se v zadnjih treh letih, odkar je oslepel, z modo ukvarja le še v svoji modni agenciji, toliko več časa pa namenja športu in pripravam na paraolimpijske igre. Skoraj vsak dan preživi v bazenu, če ne na treningu, pa z otroki, saj slepo mladino spodbuja k večji fizični aktivnosti.
Prejšnji teden ste se udeležili premiere svojega dokumentarnega filma Hoja po vodi, za katerega je snemalna ekipa leto in pol spremljala vaš vsakdanjik. Kako bi opisali celotno izkušnjo?
Nerodno mi je bilo. (smeh) Ko slišim sam sebe, svoj glas, mi je kar grozno. Nisem navajen, kako 'zvenim'. Ampak mislim, da se vsak tako počuti, ko se sliši. Me je pa film spomnil na trenutke, ko smo bili v tujini, pri mojih prijateljih, na začetke in na novo zastavljene cilje.
Kaj želite doseči s tem filmom in prikazom svoje zgodbe?
No, producent Jani Sever in režiser Marko Bratuš sta z mano navezala stik, saj sta imela zamisel za dokumentarno zgodbo. Kaj sta onadva želela sporočiti, ne morem povedati. Sam pa sem videl smisel filma v tem, da ozavešča širšo javnost, da obstajamo ljudje, ki zgolj z nekaj malega prilagoditvami lahko počnemo prav vse kot drugi, morda nekatere stvari celo bolje. (smeh)
Obenem pa poskuša ta film motivirati vse, ki se znajdejo v podobnem položaju. Povedati, da nič ni nemogoče in vliti pogum, voljo in samozavest.
Ob snemanju sem ugotovil, da ta film pravzaprav motivira tudi širšo družbo, saj v današnjih časih, polnih nezadovoljstva, zaznamovanih s krizo ... ljudje težko vidijo cilj.
Nazadnje, ko sva se pogovarjala, še niste vedeli, ali ste se uvrstili v plavalno ekipo za paraolimpijske igre v Londonu. Je že kaj novega na tem področju?
Še vedno ne vem, ali potujem v London. Imam pa trenutno 11. čas na svetu 28.96 na 50 metrov prosto. Če se uvrstim na olimpijske igre, bom lahko plaval kar v štirih disciplinah, saj sem že v vseh dosegel minimalni pristopni čas.
Od trenutka, ko ste se odločili potegovati za mesto v Londonu, pa do danes ste dosegli neverjeten napredek in zdaj po rezultatu zasedate 11. mesto na svetu. Ste pričakovali tak uspeh?
Uspeh je zelo relativna stvar. (smeh) Poskušam le vsak dan čim bolje trenirati in s tem izboljševati svoje možnosti ter rezultate.
Se v bazenu zdaj počutite kaj bolj 'domače' kot takrat, ko ste naredili prve zamahe, odkar ne vidite?
Seveda. Preplavani kilometri naredijo svoje. (smeh)
Zadnje mesece veliko časa preživite v družbi otrok, saj jih v centru Vidim cilj spodbujate, da tudi slepi lahko uživajo v športu. Vas otroci ohranjajo tako mladostnega in vitalnega?
Od nekdaj sem želel imeti čim bolj vitalno življenje, predvsem pa je že veliko let intenzivno prepleteno z zdravo prehrano in športom. Odkar smo odprli še center Vidim cilj, pa mislim, da si z otroki in preostalimi člani ekipe skupno vlivamo energijo, veselje in moč za naprej.
Navadno vas vidimo nasmejanega in dobre volje. Se kdaj razjezite ali razburite?
(smeh) Mislim, da boste odgovor na to vprašanje dobili v filmu Hoja po vodi, ki se je že predvajal na nacionalni televiziji.
Že nekaj časa ste samski, pa me zanima, ali je tudi na tem področju že kaj novega?
Kako pa veste, da sem samski? No, je pa res, da ko se zbudim, nikoli ne vidim, ali je še kdo ob meni.
Kakšne ženske vas privlačijo in pritegnejo vašo pozornost?
Take, ki so flegma. (smeh)
Ste danes še vedno tako priljubljeni med nežnejšim spolom kot v najboljših manekenskih časih?
Mogoče so zdaj celo še bolj pogumne, saj se zavedajo, da jih ne morem videti, ko zardijo. (smeh)
Napisala Anja Kontrec, foto Nina Bučuk, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?