Nekateri jim pravijo dilce, a sodobne smuči so daleč od preprostega ploha z navzgor zavihanim prednjim delom, ki so ga bloški smučarji uporabljali, da so se spustili po snegu. Ogledali smo si pot od zasnove do smuči v begunjskem Elanu.
Izdelane so iz več plasti, vsaka plast je v smučeh zaradi točno določenega razloga in že navidez majhna, nepomembna tanka lesena ali ogljikova palica lahko pomembno spremeni občutek, ki ga ima smučar na snegu.
Še preden pa se smuči lotijo v proizvodnji, je za njimi cela vrsta aktivnosti na papirju in v grafičnih programih.
Pot od zasnove do smuči v begunjskem Elanu
Ko bo izšla letošnje številka Karving magazina, bodo v Elanu že začeli razvijati smuči za sezono 2017/18, tiste za naslednjo sezono, torej 2016/17, pa pospešeno premikali skozi posamezne proizvodne procese.
Preverite: Veliki test smuči 2015/2016
Kakšne bodo prihodnje smuči, odločajo želje prodajalcev, mnenjskih vodij, potencialnih kupcev, seveda pa marsikatera ideja, kako izboljšati sedanje izdelke in jih narediti še bolj privlačne in zabavne, pride tudi od Elanovih sodelavcev.
Faza analize
V fazo analize tako pridejo najrazličnejši koncepti, ki pa jih je treba ustrezno ovrednotiti, saj je to tisti del razvoja, ko sprejemajo končno odločitev za projekt.
Marsikatera ideja se na prvi pogled zdi genialna in idealna, a stroškovni prerez jo lahko, vsaj v danem trenutku, postavi ob stran – tudi izdelava smuči mora biti najprej dobičkonosna. Koncepti, ki pridejo skozi sito stroškov, zaživijo z risbo geometrije, projekt postavijo v trirazsežno modeliranje in izdelajo konceptni model, ki ga imenujejo pramodel. Z njim je tako rekoč določena oblika smuči, ki ji podrobnosti pozneje dodajo le še oblikovalci grafične podobe.
Ta proces gre lahko skozi več krogov, na koncu pa na osnovi izdelanega pramodela modelirajo tudi ustrezna orodja za njegovo izdelavo. To je tudi trenutek, ko nove smuči že lahko predstavijo prvim kupcem, hkrati pa so nared vsi izračuni, ki pokažejo, kako se bodo obnašale na snegu. Pri razvoju koncepta igra pomembno vlogo okoljevarstvo – ne samo s stališča izbire materialov, ampak predvsem načina izdelave smuči, pri katerem poskrbijo, da je čim manj odpadnega materiala.
Orodja za izdelavo
Ko od zunanjega dobavitelja prejmejo orodja za izdelavo (v Elanu jim pripravijo samo trirazsežni model), izdelajo prvi prototip smuči in z njim opravijo verifikacijo v laboratoriju.
Pri tem se zanašajo ne samo na splošno sprejete standarde, ampak tudi na lastne izkušnje, vse skupaj pa potrdijo med prvim testiranjem na snegu. Smuči v tej fazi dobijo še zadnje podrobnosti, ki jih zagotovijo ustrezno vzdržljivost v različnih razmerah, pa tudi dejansko možnost proizvodnje.
Kot so nam povedali v Elanu, vzporedno lahko teče tudi po 20 različnih projektov, pri čemer od ideje v pozni jeseni do končne definicije izdelka minejo približno štirje meseci, junija so nared prvi prototipi, oktobra pa so smuči pripravljene za serijsko proizvodnjo. Razvojniki ves čas tesno sodelujejo tudi z oblikovalci, pri čemer ne usklajujejo samo zunanje grafične podobe, ampak tudi uporabo različnih sodobnih materialov.
Oblikovalci se sicer bolj ubadajo s tem, ali bo barva matirana ali sijajna, kakšni bodo morebitni vzorci in kako bodo na želeno obliko smuči ustrezno nanesli grafično podobo – da bo vsa pomembna vsebina dobro in pravilno vidna.
Toda glavno vlogo igrajo materiali v samih smučeh. Pri sendvični konstrukciji je osnova večinoma lesena, a sestavljena iz različnih med seboj zlepljenih vrst lesa.
Dušo smučem vdihnejo z najrazličnejšimi na videz majhnimi podrobnostmi iz različnih materialov, kot so poliuretan, titanal (poseben legiran aluminij), trakovi iz ogljikovih vlaken, v zadnjem času pa tudi palice, ki jih odlikuje predvsem majhna teža. Z oblikovanjem teh materialov in njihovo razporeditvijo v sami konstrukciji dobijo smuči pričakovane lastnosti.
Na splošno v smučarski industriji po materialih pogledujejo k letalskim konstrukcijam, a si cenovno ne morejo privoščiti, da bi najsodobnejše materiale takoj prenesli tudi v smuči. Posebnost izdelave smuči je tudi dejstvo, da jo je nemogoče robotizirati, tako da je povsem upravičeno na vsaki smučki dodan napis 'ročno izdelano'. Za povrh so vsa orodja in stroji, ki so v pomoč delavcem, specialni, kar pomeni, da jih morajo izdelati tako rekoč po naročilu.
Pogosto pri tem pridejo do izraza tudi sposobnosti razvijalcev, da jih prilagodijo iz kakšnega drugega, serijskega orodja, z bogatimi izkušnjami pa se lahko izognejo nakupu stroja, ki na papirju sicer obljublja malo revolucijo, a se potem prepogosto izkaže, da ima delavec z njim še več dela kot z utečenim ročnim načinom proizvodnje. In da, proizvajalci se med seboj opazujejo in tako ali drugače preverjajo, kako uspevajo prebroditi različne ovire pri proizvodnji.
Seveda pa eden drugega ne spuščajo v proizvodne dvorane. Tudi mi smo med sprehodom po Elanovih prostorih večkrat morali zamižati in se (oziroma fotoaparat) obrniti stran od izdelkov, ki jih boste na snegu lahko spoznali šele ob koncu prihajajoče sezone. Kljub temu smo lahko zelo dobro spoznali, kaj se zgodi s smučmi, ko enkrat zapustijo papir in računalnike ter se preselijo v roke delavcev.
Prvi korak ne daje vtisa, da bodo končni izdelek smuči.
Na videz gre za mizarsko delavnico, v kateri skupaj lepijo različne vrste lesa in jih oblikujejo v ozke deske. No, ko deske oblikujejo, je že mogoče slutiti, da gre v resnici za lesene sredice smuči oziroma smučarskih desk. Natančnost dela je pri tem izjemno pomembna. Pri debelini, denimo, je toleranca zgolj 0,15 milimetra pri enem samem odvzemu, saj sicer ne morejo doseči enake togosti. V tej fazi že pripravijo odprtine za morebitne vložke, denimo ogljika ali odprtine za nastavke vezi.
Vzporedno v sosednji dvorani pripravljajo vse potrebno za potisk smuči
Pri serijsko izdelanih smučeh še vedno uporabljajo sitotisk (v zalogi imajo več kot 4.500 sit), za posebne, manjše serije pa grafično podobo natisnejo digitalno. Nedaleč stran na pravo dolžino krajšajo drsne ploskve, večinoma črne, a v skladu z modo nemalokrat tudi skoraj tako pisane kot zgornji deli smuči. Drsne ploskve pri smučeh se razlikujejo glede na namen smuči, za tekmovalce pa pripravijo še posebne mešanice.
S tem so na grobo pripravljene vse pomembne plasti, ki sestavljajo smuči. Pred njihovo dokončno združitvijo je treba dodati robnike. Ti so pri vseh, ne samo Elanovih smučeh, bolj kot ne enaki, saj jih večina izdelovalcev dobiva od istega dobavitelja. Sestavljanje smuči poteka na dveh ločenih linijah. Na prvi nastajajo smuči s sredico iz poliuretana, ki pa mu pogosto dodajo kakšno podrobnost (denimo lesene šipke), s katero poudarijo nrav smuči. Na tej liniji pri Elanu lahko dnevno izdelajo do 2.500 parov smuči, vsak delavec jih v eni izmeni dokonča od 80 do 100 parov.
Druga linija
Druga linija je namenjena smučem za zahtevnejše uporabnike, ki imajo leseno sredico. Posamezne plasti morajo tu natančno naložiti eno na drugo, pri tem pa tudi poskrbeti, da na površini ni nobene nečistoče. Sestavljene smuči namreč vstavijo v stiskalnico, ki jo 15 do 20 minut stiska z 80 tonami tlaka. Na tem delovnem mestu je delavec sposoben v eni izmeni dokončati do 35 parov smuči in že njegova najmanjša pomanjkljivost (denimo, da robnik narobe prekriva drsno ploskev na koncu smuči) smuči naredi neuporabne. Tudi reciklirati je seveda ne morejo ...
Tik pred zaključkom
Tik pred zaključkom proizvodnje smuči dobro obrusijo, jih dokončno obdelajo, preizkusijo in sparajo. Pri tem je pomembno, da sta obe smučki v paru čim bolj podobni, tako s stališča togosti kot tudi barvnega odtenka, morebitnega zamika grafike in podobno. Na vsakih 15 sekund pridejo iz proizvodnje ene smuči, ki nato končajo zavite v folijo in so pripravljena za prevoz do prodajnega mesta ter pozneje smučišča.
5.000 smuči na dan
V Elanu trenutno dnevno izdelajo približno 2.500 parov smuči, lahko bi jih še več, a se pozna zmanjšano povpraševanje po smučeh za običajne smučarje, ki so večinoma izdelane iz poliuretana. Tudi zato si želijo, da bi vzpostavili sistem preučevanja smučanja za otroke, saj bi si tako zagotovili prihodnjo bazo kupcev.
Za vsako nogo obstajajo prave smuči
Pri zasnovi novega modela smuči imajo v mislih ciljnega smučarja in ceno, ki jo je pripravljen plačati zanjo. Smučar začetnik se bo zato najbolje počutil na osnovnih smučeh, s katerimi bo veliko lažje krmaril kot s tistimi iz srednjega ali celo višjega razreda.
Za izposojevalnice smuči izdelujejo posebne modele, katerih glavna lastnost je visoka stopnja preživetja – torej so bolj vzdržljive kot smuči, ki so namenjene posamezniku.
Pri ženskih smučeh je zdaj v ospredju čim manjša teža. A ni težava izdelati peresno lahke smuči, problem je narediti lahke in kakovostne smuči. Takšne imajo radi tudi turni smučarji, ki pa v zadnjih letih postajajo zahtevnejši in si želijo, da bi tudi med spustom po celcu lahko pokazali vse, kar znajo, in pri tem uživali. Da o tem, kako turne smučke vse pogosteje kupujejo tudi prosti smučarji, ki se med spusti sem ter tja tudi ponovno vzpnejo, sploh ne govorimo.
Zabavi so namenjene smuči z dvojno krivino, pri katerih je na prvi pogled v ospredju njihova grafična podoba, a v resnici gre za zahtevno nišo, saj morajo biti smuči dobre tako na urejenih terenih kot na celcu, za povrh pa morajo zdržati še najrazličnejše lumparije bolj ali manj mladih, ki jim je smučanje predvsem zabava.
Tudi otroci imajo svoje smuči, ki nikakor niso zgolj preprost približek pravim smučem, saj so prilagojene njihovim sposobnostim in moči, torej jih je lažje upogniti. Skratka, pred nakupom smuči se je zelo pametno prepričati, za kaj jih boste sploh uporabljali in kakšno je vaše smučarsko znanje. Zgolj sledenje najboljšim tekmovalcem ali idolom med prijatelji je tu zgrešeno.
Pri Elanu že nekaj let priporočajo, da naj vsakdo preizkusi nekaj izbranih smuči na snegu in se šele potem dokončno odloči.
Šport ali moda? Vse skupaj!
Smučanje je po definiciji seveda zimski šport, a v industrijo se vse bolj vpletajo modne smernice. Tako ni več dovolj, da imajo smuči odlične lastnosti, ampak mora biti dodelana tudi njihova grafična podoba, pač v skladu s ciljno skupino, ki so ji namenjene. V zadnjih desetih letih smo med drugim spoznali tudi smuči, namenjene ženskam, ki niso samo poenostavljene moške smuči, ampak je drugačna njihova celotna zasnova.
Modnost smučarske industrije pa pomeni še en izziv za izdelovalce: morajo biti hitro prilagodljivi in inovativni.
Elan brez inovativnosti najbrž ne bi več obstajal, zato so toliko bolj ponosni na številne nagrade, ki jih prejmejo na različnih sejmih in predstavitvah. Najbolj pomembna so vsekakor priznanja s sejma ISPO v Münchnu, od koder vsako leto prinesejo eno od glavnih lovorik. Letos so dobili nagrado za štirirazsežno zasnovo smuči (4D), ki bo v prihodnosti zagotovo njihova vodilna tehnologija v vseh smučarskih razredih.
Foto in video: Danijel Čančarević