Teja Gregorin, 34-letna biatlonka, je zagrizena športnica, ki je slovenskemu biatlonu na olimpijskih igrah v Sočiju z bronasto medaljo prinesla enega največjih uspehov v zgodovini.
Zahvala za njene uspehe pa gre tudi njeni družini. Starši so jo že zgodaj usmerjali v šport in jo spodbujali. Športne gene je podedovala tako po mami kot po očetu, ki je tudi trener mladih biatloncev v domačem Ihanu.
Vaš urnik je najverjetneje zelo zaseden, kako poteka vaš dan?
Pravzaprav je moj običajen dan zelo rutinski. Ko vstanem, najprej peljem na sprehod svoji psički. Potem prideta na vrsto kavica in zajtrk. Ko pa se vse skupaj poleže, odidem na prvi trening. Po tem sledi kosilo, nato počitek in spet odhod na drugi trening. Po drugem treningu je treba spet nekaj pojesti, zvečer pa ostane še nekaj časa za raztezanje in suho streljanje. Podobno živi večina vrhunskih športnikov v vzdržljivostnih športih.
Veliko se pojavljate v medijih. Vam dodatna pozornost prija ali vam je odveč?
Na začetku mi je bilo vse skupaj malo neprijetno, vendar sem se sčasoma navadila tudi na to in zdaj mi je včasih celo zabavno. Rada se družim z ljudmi in tudi sponzorske obveznosti ter nastopi v javnosti so postali del mene.
Kam se najraje skrijete pred vsemi, ko imate res vsega dovolj?
Če imam le možnost, odidem na morje, kjer pozabim na vse tegobe in napore.
Najdete zavetje pri svojih starših, prijateljih?
Pravi prijatelji ti vedno stojijo ob strani, včasih pa se zatečem tudi k staršem, ki so moji zvesti podporniki.
Kakšne so bile vaše sanje v otroštvu?
Že precej zgodaj sem se začela ukvarjati s športom in že takrat sanjala, da bom dobra športnica. Seveda se sanje ne uresničijo vsem, meni pa so se kar precej.
Ste radi hodili v šolo?
Niti ne, saj je bil pri meni šport vedno na prvem mestu ... Rada pa sem imela telovadbo. (smeh)
Kako to, da ste se odločili za biatlon?
Kar nekaj časa sem se ukvarjala s smučarskim tekom, nato pa mi je vse skupaj postalo preveč monotono, zato sem se odločila za spremembo. In to spremembo sem našla v biatlonu, za kar mi nikoli ni bilo žal.
Kdo vam je najbolj pomagal na poti do uspeha?
Predvsem so mi pomagali starši, v času kariere pa različni trenerji in vse strokovno spremstvo, ki ga potrebuje vrhunski športnik, da se lahko osredotoča le na tekmovalne izzive in raste v izkušenega tekmovalca.
Katera lastnost vam je najbolj pomagala do uspeha?
Hm ... Najverjetneje sta to trma in vztrajnost.
Ste vraževerni? Imate kakšne rituale pred tekmo?
Nisem vraževerna in tudi nimam posebnih ritualov pred tekmami. Včasih se z našim maserjem nekoliko pošalimo pred tekmo in tako se sprostim.
Ste čustvena ali ledena kraljica?
Dobro vprašanje ... Zase mislim, da sem zelo čustvena oseba.
Pokažete čustva navzven ali jih skrivate?
Svoja čustva kar dobro skrivam, tako da sem za marsikoga tudi ledena kraljica, kar so mi ljudje tudi že večkrat rekli.
Vaša prva ljubezen? Kdaj?
Če me spomin ne vara, sem se prvič zaljubila v petem razredu.
Ste bili kdaj razočarani v ljubezni?
Seveda, tako kot je bil najbrž že vsak, vendar na srečo samo enkrat.
Ste po naravi ljubosumni?
Na srečo niti ne.
Ste romantični?
Rada imam romantiko, kar je najbrž povezano tudi z mojim čustvenim značajem.
Brez česa v življenju ne morete? Kaj je tisto, kar mora biti stalnica?
Zagotovo si življenja ne predstavljam brez športa, ker je ta del mene, pa seveda brez svojih kužkov, čokolade in morja, kjer se lahko popolnoma sprostim.
Že veste, kaj boste počeli, ko končate biatlonsko kariero?
Vsekakor si želim ostati povezana s športom. Ne nazadnje me spremlja vse moje dosedanje življenje in me bo tudi v prihodnje. Sicer pa se s tem vprašanjem še ne ukvarjam prav veliko ... V ekipi me večkrat spomnijo, da sem svoj prvi velik uspeh (naslov svetovne podprvakinje) dosegla v korejskem Pjeongčangu, kjer bodo tudi naslednje zimske olimpijske igre. Torej ...
Kaj bi danes rekli nekomu, ki začenja pot, kot ste jo vi pred leti?
Rekla bi mu, naj bo vztrajen in naj razmišlja tudi s svojo glavo, predvsem pa naj pazi na svoje zdravje. Vsekakor pa bi vse mlade poskusila navdušiti za šport, saj jih ta odvrača od ulice in pretirane uporabe računalnikov.
Fotografije Aleš Pavletič, Helena Kermelj