V avtu, na poti v Bovec ...
... z Blažem obnavljava svoje znanje iz osnovnošolskih klopi in ugotavljava, kaj neki je Gregorčič napisal o naši prelepi Soči.
Pot do Bovca nama vzbudi tudi skrb, da se nama prvoten načrt ravno ne bo uresničil, kajti bolj sva se bližala cilju, temnejši so bili oblaki in dežne kaplje so pogosteje padale na vetrobransko steklo.
Brisalci so šibali sem in tja, ovinkasta cesta tudi. Jaz optimistično pravim, da se bo 'skadilo', Blaž, ki pa je preveril vremensko sliko, mi zna povedati, da kar pride iz Italije, še nekaj časa noče čez Slovenijo. Oblački že vedo, kje je lepo. Slovenija, odkod lepote tvoje? A slabega vremena ni. So le različice dobrega vremena.
V Bovcu dobrodušno ogovoriva gospo z mavričnim dežnikom in kar nekaj časa klepetamo v angleščini, nakar ugotovimo, da smo vendar vsi Slovenci. Ta je pa dobra, še nekaj trenutkov nazaj si pojemo "I'm singing in the rain", nato pa gospa zavija po primorsko, midva pa kakopak v domačem gorenjskem narečju. Pa smo se vse zmenili in odšli vsak v svojo smer. Midva proti kavarni Kavarni, kjer smo bili dogovorjeni s Tinetom in Tino.
Preden se odločimo, da se bomo podali na pot ob Sočo, izvem še nekaj o kozah in o tem, da so na drugi strani hriba čisto drugačni ljudje. K mizi se nam pridruži še en izkušen gorski reševalec, ki nas prav hudomušno poduči, da "Mirno morje mornarjem ne prinese izkušenj". S tem nas želi le spodbuditi k pohodu na Svinjak, a kaj ko si z Blažem želiva kakšnega razgleda z vrha in čim lepšo izkušnjo iz koncev, kamor ne hodiva ravno vsak dan.
Zato se podamo na pot k nekaj prav lepim kotičkom. Najprej do velikih korit Soče, kjer ocenim, da je atmosfera misteriozna zaradi meglic in dežja. Občutek v Alpininih pohodnih čevljih je spet izvrsten, grejejo me od znotraj, ne premočijo od zunaj. In najpomembnejše, korak je trden in suveren, nič mi ne drsi po spolzki podlagi. To se je še posebno odlično izkazalo pri naslednjem cilju, in sicer izviru omenjene reke. Tam je bilo še posebno spolzko, a ker zaupam svoji primerni obutvi, se z lahkoto spopadem z vsakim korakom, še posebej proti koncu, ko se držim žice in pazim, da stopim pravilno.
Tine nama pove, da imajo na tej lokaciji velikokrat reševalne akcije. Se ne čudim, zakaj, saj kmalu srečamo cel avtobus turistov, ki so bili bolj kot ne obuti in oblečeni za k maši, nikakor pa ne za plezanje po mokrih ter spolzkih skalah.
Alpinina odprava se nadaljuje po nekaj serpetinah do spomenika Juliusa Kugyja. Prav tako kot on smo želeli pogled usmeriti proti Jalovcu. Saj smo ga, a je bil le ta prekrit z oblaki. Julius je le tisti srečnež, ki kralja gora lahko občuduje 24 ur na dan ob vsakem vremenu.
Z Blažem si privoščiva še malico z razgledom na Ajdovsko deklico na Vršiču, imava le tri suhe minute, nato naju zalije dež kot dve rožici.
Pa saj nisva iz testa, dež ne moti tistih, ki nosijo sonce v srcu. In Alpinine pohodne čevlje na nogah. Ti se obnesejo tudi med sprehodom po Kranjski Gori po trgovinicah s spominki. Pa tudi, če z obutvijo rahlo izstopava, jih še vedno ponosno nosiva.
Veselim se že tretjega pohoda. V tretje gre rado, no, pa da vidimo. Stiskajte pesti za čudovite razglede in nebo brez oblačka.
Katja Avsenek
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"