Obisk hribov te navadno najprej pusti brez besed, v dolini pa spremeni v človeka polnega zgodb.
Tokrat novi čevlji, nov hrib, nova družba. To so stvari, ki so popestrile naš uvodni, sicer krajši in lažji vzpon proti vrhu treh dežel – Tromeji nad Ratečami (Tromeja (Peč) – 1508 m. n. v.) Stisk roke, lep pozdrav in že smo bili na poti z alpinistom Tinetom Cudrom skozi to prijetno vas pred italijansko mejo. Mimogrede, vas naj bi dobila ime po pastirju Rateju, ki je bil eden od prvih naseljencev v teh krajih iz sosednje Koroške.
Ob sončnem vremenu smo nadaljevali po gozdni cesti. Prve so nas pozdravile malo bolj kosmate prebivalke – kljub res raznolikim ljudem, ki jih lahko srečamo v hribih so bile to vseeno le ovce. Ob prvem razpotju smo iz cestne poti zavili v gozdni vzpon, čas nam je vseskozi krajšal prijeten pogovor.
V levih ovinkih smo zavijali v gozdu, v desnih pa na starem mejnem poseku med Slovenijo in Italijo. Vsak ovinek se nam je tako odprl lepši razgled proti dolini pod Poncami in okoliške vrhove. Na hitro obudimo spomin na krasno sezono naših skakalcev, Tine pa že opazi sestavljanje oblakov nad Mangartom, ki se ga vidi le malo, oblaki pa po njegovih besedah napovedujejo popoldanski dež (kar se je seveda izkazalo kot resnično).
Po dobre pol ure hoje že dodobra spoznam udobnost, zračnost in lahkost novega čevlja. S Katjo še dvakrat povprašava po zgodbah iz Tinetovih odprav in že smo na vrhu Peči oz. Tromeje. Pogled na Avstrijo, smučišče, vpis v knjigo, kdor želi še žig in nazaj v dolino. V Ratečah sezujem suh čevelj, obliži za žulje pa so ostali v nahrbtniku, superca.
V gostilni, kjer se večkrat srečajo tudi znani skakalci, pa smo za konec izbrali še naslednji cilj, ki pa bo veliko bolj zanimiv in bo skušal upravičiti tudi drugo polovico besedne zveze »pohodniški izziv«.
Blaž Kunej
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?