To je tista dodatna POMOČ, ki je več kot dobrodošla NA ŠPORTNI POTI

Kako se je začela vaša športna kariera kanuista?

Že od zgodnjega otroštva me je privlačila narava, predvsem voda in njeno gibanje. Tako sem se že od petega leta veliko časa zadrževal na bregovih prekrasnih rek po vsej Sloveniji, največ časa pa ob divjih brzicah Save pri Kajak kanu klubu Tacen, kjer sem spremljal treninge svojih dveh starejših bratov, ki sta takrat že redno trenirala. Sam sem bil za redne treninge še premlad, zato sem le sem ter tja naredil nekaj prvih zaveslajev na mirni vodi, ko sem si sposodil čoln od bratov. Skozi igro in opazovanje z brega sem se tudi sam zelo navdušil nad kajakaškim športom in se z osmimi leti vpisal v klub. Na začetku sem veslal kajak, ker je preprostejši za učenje. Pozneje sem presedlal v kanu in se uril tudi v tej disciplini, kjer sem hitro začel kazati talent in perspektivnost, zato sem naprej vztrajal pri tem.

Kdo vam je na začetku športne poti najbolj stal ob strani?

Na začetku športne poti sta mi vsekakor najbolj stala ob strani mama in oče, ko sta nas vse tri otroke podpirala v naši ljubezni do vode in vodnih športov, nam financirala opremo, treninge in priprave oziroma tabore, ki jih je organiziral klub. Veliko časa pa sta že takrat (kot tudi še danes) posvetila prostovoljnemu delu v klubu, kar je velika dodana vrednost za vsak športni klub, kar zadeva nadaljnji razvoj, nam, tekmovalcem, pa pomoč staršev v klubu omogoča tudi boljše pogoje za treninge. Ko sem začel nizati uspehe in se pokazal kot perspektiven v tem športu, mi je finančno pomagalo tudi moje širše sorodstvo in skupaj so zame zbrali toliko financ, da sem si lahko kupil takrat nujno potrebni novi čoln in opremo. Z dobrimi rezultati na mednarodnih mladinskih tekmovanjih mi je ob bok stopil tudi moj prvi sponzor Špica International, ki me po več kot desetih letih še vedno podpira in finančno spodbuja. V mladinskih letih pa sem s svojimi uspehi prišel tudi do štipendije Olimpijskega komiteja Slovenije. Takrat mi je ta štipendija zelo veliko pomenila in mi je dala še dodaten zagon, da sem se ob šoli lahko resno posvetil športu.

Ste imeli vzornike?

Seveda sem imel vzornike! Doma, v našem klubu, jih je bilo kar nekaj. Večinoma vsi takrat naši najboljši kajakaši in kanuisti, med njimi je bil tudi Andraž Vehovar, ki je živel nekaj ulic od mene v Vižmarjih. Pozneje, ko sem presedlal v kanu, pa je bil zame velik vzornik petkratni olimpijski medalist in večkratni svetovni prvak, Slovak Michal Martikan. Navduševala sta me predvsem njegova vrhunska tehnika in športni odnos. Danes sem prišel tako daleč, da se z njim kosam tudi za najvišja mesta na svetovnih prvenstvih. Takrat, ko sem šele začenjal veslati, pa je leta 1996 Michal osvojil že svojo prvo zlato medaljo na olimpijskih igrah v kanu slalom disciplini, na istem tekmovanju, kot je naš kajakaš Andraž Vehovar osvojil srebro.

Kaj in kdo vse so vplivali, da ste vztrajali na tej športni poti? Kako pomembna je vloga trenerja v vaši disciplini?

Velik vpliv sta imeli moja družina in družba v klubu. Veliko mi je v mladinskih letih pomagal tudi moj takratni trener Aleš Vrabič, ki je povezoval moje šolanje ter treninge in priprave tako, da sem na koncu letnika dosegel uspešno spričevalo, hkrati pa izpustil le minimalno treningov in tekmovanj. Pravzaprav me je usmerjal tako dobro, da sem poleg šole tudi na mednarodnih mladinskih tekmovanjih lahko dosegal visoke cilje, kar je preraslo v to, da sem se začel bolj resno lotevati tudi članskih mednarodnih tekmovanj.

Zdaj, ko tekmujem na vrhunskem nivoju, pa mi je moj dolgoletni trener Jože Vidmar v oporo predvsem tako, da organizira vse 'malenkosti', ki so potrebne, da se lahko koncentrirano posvetim sebi in svojim nastopom na najvišjem nivoju.

Kaj štejete za svoje največje športne uspehe?

Največ mi pomeni naslov svetovnega prvaka iz leta 2017, ko mi je uspelo premagati samega sebe in svoj strah, da mi po dveh zaporednih srebrnih medaljah na svetovnih prvenstvih ne bo uspelo osvojiti še naslova in zlatega odličja. Pa mi je na koncu vendarle uspelo v vrhunskem slogu – kljub pribitku dveh kazenskih sekund sem imel veliko prednost pred vsemi tekmeci. To je bil dan!

Vendar niso najpomembnejši le uspehi, ki se seštevajo, in cilji, ki se uresničujejo. Danes mi največ pomeni celotna pot, ki vodi prek vzponov in padcev do teh uspehov, polna izzivov in novih znanj, ki sem jih nabral skozi športno kariero.

Ali je ta športna disciplina velik finančni zalogaj?

Da, za naskok na najvišja mesta na največjih tekmovanjih potrebuješ vrhunske pogoje za treninge, priprave in opremo, kar je vedno pogojeno s financami. Na koncu jih je vedno premalo in mora športnik tudi sam iskati možnosti, kako pokriti del obsežnega programa, ki vodi do vrhunskih rezultatov. Zraven pa mora seveda tudi od nečesa živeti. Zato sem danes izredno hvaležen vsem sponzorjem, športnim organizacijam in državi, ki skrbijo, da imamo športniki čim bolj optimalne pogoje za tekmovanja najvišjega ranga po svetu.

Bili ste prejemnik štipendije OKS. Ali je bilo to na vaši poti posebna prelomnica?

Seveda, veliko breme se ti odvali od srca, ko nimaš prevelikih finančnih težav in lažje zadihaš, življenje je bolj urejeno in tudi psihično si bolj stabilen in samozavesten, kar je v športu in življenju pomemben dejavnik pri doseganju dobrih rezultatov.

Kaj je bilo odločilno, da ste postali prejemnik?

Dobri rezultati na mednarodnih tekmovanjih in perspektivnost. Prav tako je bil za športno štipendijo OKS potreben status šolanja.

Kaj menite o akciji #vednopodpirajdobernamen?

Akcija mi je všeč. Ljudje so nam, športnikom, in športu na splošno v Sloveniji naklonjeni in vsi Slovenci smo ponosni, ko kateremu od 'naših' uspe premagati veliko večje nacije od nas. Skozi akcije, kot je #vednopodpirajdobernamen, pa lahko svojo naklonjenost in pomoč drugim izražajo tudi bolj konkretno. Zato tudi sam po svojih zmožnostih vedno podpiram vse, kar gre za dober namen.