Tri olimpijske zgodbe: Alenka Dovžan, Katja Koren Miklavec in Petra Majdič o tem, kako trajen je lesk olimpijske medalje v Sloveniji

Prijateljstvo, spoštovanje, odličnost, odločnost, navdih, pogum in enakopravnost so vrednote olimpijskih iger. Med boji najboljših športnikov naj bi umolknilo tudi orožje.

Največji športni dogodek na svetu ima prav poseben čar. V tem obdobju šport namreč načeloma spremljajo tudi tisti, ki tej dejavnosti navadno ne posvečajo nobene pozornosti. Pri nas verjetno še v večji meri kot v drugih državah. Razumljivo, saj se Slovenija vse od osamosvojitve naprej uvršča med najuspešnejše države glede na število osvojenih odličij na prebivalca.

Kako trajen je lesk olimpijske medalje v Sloveniji?

Alenka Dovžan

Prvo na zimskih olimpijskih igrah za samostojno Slovenijo je osvojila Alenka Dovžan. Leta 1994 si je v Lillehammerju v smučarski kombinaciji priborila bron.

Po koncu kariere članica generacije 'vražjih Slovenk' svojega mnenja nikoli ni 'zavijala v celofan' in je vedno pogumno opozarjala na mnogo težav, s katerimi se spoprijemajo (nekdanji) športni junaki: »Danes lahko v medijih preberemo veliko novic o recimo Goranu Dragiću ali Anžetu Kopitarju. Žal pa gre bolj za izjemi kot za pravilo. V športu je namreč veliko več tragičnih zgodb. Koliko je recimo športnikov, ki po koncu kariere umrejo v popolni bedi? O njih se ne govori veliko. Če se dotaknemo zimskih olimpijskih medalj, lahko rečem, da pri nas te žal nimajo kakšne posebne teže. V Avstriji na primer, kjer je zimski turizem pomembna gospodarska panoga, je povsem drugače. Tam olimpijski junaki v rojstnem kraju dobijo najboljšo parcelo, kjer lahko potem gradijo svojo, največkrat s turizmom povezano zgodbo. Številni postanejo tudi ambasadorji svojega kraja oziroma regije. Od takšnega pristopa imajo korist vsi. Pri nas takšnega posluha žal ni. Sama sem se na srečo zavedala, da mi po končani karieri ne bo pomagal nihče. S partnerjem sva gostinsko zgodbo zgradila praktično z ničle.«

Tudi danes, po mnogo letih v gostinstvu, Alenka ostaja zvesta svojemu pristopu in receptu, ki ji je z restavracijo Ejga prinesel uspeh: »Verjetno sem v poslu uspešna zato, ker sem odraščala v skromnih razmerah. Doma nikoli nismo imeli veliko denarja, zato sem bila vedno vajena poprijeti za delo. Nikoli nisem bila 'fina madam'. Tudi danes nimam težav, če je treba stopiti za šank. V poslu je, tako kot v športu, pomembno, da imaš ob sebi zvesto ekipo, kakršna je naša. Sama imam ob sebi raje manj ljudi, vendar poskušam te kar najbolje plačati. Delodajalec mora vedno nagrajevati trud in dobro delo! Pa še nekaj je zelo pomembno. Gost mora dobiti občutek, da je zaželen in dobrodošel. Tako pa se lahko navadno počuti le v manjših, družinskih restavracijah oziroma hotelih.«

Nekdanja slovenska smučarska šampionka na koncu doda, da se zadeve pri nas v športu vendarle počasi premikajo na bolje, saj je država uzakonila dodatek k pokojnini uspešnih športnikov. Pri tem pa dodaja, da je podpora politikov na tekmah vsekakor dobrodošla, vendar bi slednji tekmovalcem precej bolj pomagali, če bi jim omogočili boljše razmere po koncu kariere.

Katja Koren Miklavec

»Pravzaprav sem svojo medaljo začela zares ceniti šele v zadnjem obdobju, ko sem spoznala, kako velik uspeh je to. V preteklosti pa lahko rečem, da sem se tega uspeha včasih skorajda sramovala,« se svoje medalje spominja Katja Koren Miklavec, ki je po koncu smučarske kariere morala začeti z ničle, nato pa si je v velikem podjetju zgradila uspešno kariero.

Ob začudenju ob njenih besedah svoje nenavadne občutke iz preteklosti takole razloži: »Vse skupaj je verjetno povezano s slovenskim karakterjem. Slovenci se očitno radi zelo glasno veselijo ob uspehih, potem pa se mi zdi, da hitro postanejo nevoščljivi. Vsaj tako sem vse skupaj doživljala sama, saj so mi marsikje dali vedeti, naj zaradi medalje nikar ne pričakujem posebne obravnave. Tega seveda nisem nikoli pričakovala, saj sem se tudi na poslovnem področju vedno zanašala zgolj na svoje znanje in lastne moči. Ko sem smuči odložila v kot, sem zaključila študij, nato magisterij, trenutno pa delam doktorat na področju s športom povezanega marketinga. Danes, ko razmišljam o svojih poslovnih začetkih, se mi zdi, da sem se morala zaradi medalje pravzaprav bolj dokazovati kot drugi zaposleni.«

V poslovnih vodah prekaljena in uspešna Štajerka opaža, da država za šport pri nas še vedno nima pravega posluha. »Velikokrat poslušam očitke, da se nekdanji športniki borimo zase. Toda to ni res! Z nekaj posamezniki želimo pomagati predvsem mladim. Ali se ljudje zavedajo, kako majhen odstotek športnikov zares uspe? Večina pa kljub enako napornim treningom in dolgoletnemu odrekanju ostane praznih rok! Marsikdo meni, da športnik osvaja medalje le zase. V določeni meri to gotovo drži. Toda zakaj ljudje prihajajo na tekme? Zaradi športnih uspehov! Enako velja za pokrovitelje. Športniki so tisti, ki skrbijo, da se celotno kolesje vrti. Potem so tukaj otroci. Marsikdo med njimi otroštva ne presedi pred računalnikom izključno zaradi vzornikov v športu. Nočem, da bi zvenelo naduto, toda ali se spomnite, za kakšno promocijo smo v času osamosvajanja Slovenije poskrbeli športniki z olimpijskimi medaljami? Še enkrat. Ne borim se zase in za našo generacijo, temveč za vse, ki prihajajo za nami. Mi smo zase že poskrbeli. Petra Robnik, ki deluje v okviru OKS projekta Dvojna kariera pod pokroviteljstvom Mednarodnega olimpijskega komiteja, je ena izmed tistih, ki s sodelavci počasi premika stvari na bolje. Na tem mestu ne mislim, da bi moral športnik po koncu kariere dobiti denarno premijo za zasluge. Ne, pomagajmo mu v skladu s pregovorom, ki pravi – ne dajmo človeku rib, temveč ga naučimo ribe loviti! To ne bi smelo biti pretežko, saj so športniki v veliki večini izjemno predani, delovni in k ciljem usmerjeni ljudje.«

Petra Majdič

Najuspešnejša slovenska smučarska tekačica je v svetovnem pokalu kar 24-krat stopila na vrh zmagovalnega odra. Trikrat je osvojila tudi mali kristalni globus, na olimpijskih tekmovanjih pa je imela precej smole. Tudi na igrah v Vancouvru, ko je v Kanado prispela kot ena izmed največjih favoritk v sprintu. Na koncu je osvojila bron, vendar je bil ta njen dosežek med najodmevnejšimi na kanadskih igrah na splošno, saj si je svojo medaljo prigarala z zlomljenimi rebri in poškodovanimi pljuči. Na način, ki je pustil medicinsko stroko brez besed.

Danes je Petra uspešna v poslovnem svetu, kar glede na njeno nepopustljivost ne preseneča nikogar. Na splošno številni športniki postanejo uspešni poslovneži: »Zdi se, da ima športnik po koncu kariere le dve možnosti. Lahko ga vse skupaj preseneti in ne ve, kaj bo počel, lahko pa se odločno posveti novim izzivom. Sama sem od majhnih nog deloholik, tako da je tako videti tudi drugi del moje kariere. Tudi tega dela svojega življenja sem se lotila na preizkušen način. Vse skupaj je podobno športu, kjer ne boš čez noč dobil olimpijske medalje, ampak za vse skupaj potrebuješ dolga leta treninga in odrekanj. Tudi na poslovnem področju je podobno. Najprej moraš spoznati osnove in teren, nato tekmece ter pripraviti ustrezno strategijo. Šele potem lahko žanješ uspehe! Vse skupaj pa se mi zdi vseeno bistveno lažje kot v športu. Na olimpijskih igrah so na voljo namreč le tri medalje. V poslu pa si lahko največji junak, tudi če si (le) trideseti v svetovni konkurenci!«

Boštjan Belčič za revijo Jana. Fotografije: Helena Kermelj, Shutterstock in osebni arhiv.

Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"