Volja in moč Veselke Pevec sta neomajni. Njen pogum je občudovanja vreden. Njena zgodba je za hollywoodski film.
Začela se je v domačem Kninu. Ko je bila stara 18 let, je imela fanta, ki je bil po poklicu policist. Ugotovila je, da laže in krade, in se odločila, da se z njim razide. Prav takrat se je vpisala v tretji letnik gimnazije v Beogradu, kjer je imela sorodnike. Nikoli ni prišla do Beograda, fant jo je počakal na železniški postaji in ji prekrižal pot. »Ni prenesel, da odhajam. Prišel je s pištolo in me s prvim strelom zadel v hrbet. Zadel je hrbtenico, glava mi je omahnila vstran, metek je letel poševno in mi predrl še arterijo na vratu. Ko je videl, da sem še živa, me je ustrelil še petkrat. V noge in v trebuh.«
Imela je hudo poškodovano črevesje, kar je bilo najbolj kritično. Kar nekaj časa ni smela jesti, v bolnišnici je pošteno shujšala. »Shirala sem.« V intenzivni negi je bila dolgih osem mesecev, brez kakršnegakoli stika z domačimi in prijatelji. Bila je sama v sobi, v popolni izolaciji zaradi bojazni, da bi se okužila. »Name je pazila medicinska sestra, ki je spremljala moje stanje. Vsake toliko sem jo slišala, ko je po telefonu mojim domačim sporočala, da sem še živa. Meni se je to zdelo čudno, zakaj govori, da sem še živa, saj mi nič ni, saj sem v redu. Tako močno sem se počutila.« Takrat Veselka še ni vedela, da ne bo nikoli več hodila. Iz bolnišnice je šla na rehabilitacijo v Kraljevico, kjer se je prvič soočila z invalidnostjo. »Človeka na invalidskem vozičku do takrat nisem srečala. To je bil šok. V nogah sem imela krče, ki so bili posledica poškodbe, jaz pa sem laično mislila, da se zbujajo živci in da bom spet hodila. Tri leta sem živela v iluziji. Potem pa sama dojela, da ne bom shodila.« Takrat je spoznala, da z nadaljevanjem šolanja ne bo nič, da se najbrž ne bo vrnila v domači kraj. In se tudi ni. V Kraljevici je spoznala par, ki ji je povedal za poseben socialno varstveni zavod Ponikve v Sloveniji, kamor hodijo delat vsi invalidi iz nekdanje skupne republike, da pridejo do pokojnine.
»Nisem šla nazaj v šolo, ampak v službo v Slovenijo.«
Nikoli ji ni bilo žal, da je prišla. Z delom v zavodu v Ponikvah je privarčevala denar za vozniški izpit, ga opravila in varčevala za avto. »S pomočjo staršev sem si kupila avto in takrat sem začela živeti samostojno. Ko sem dobila avto, sem se počutila, kot da bi na neki način shodila.« V Sloveniji je spoznala zdaj že nekdanjega moža. Rodila je hčerko Sašo, ki je danes najstnica, tik pred študijem fizioterapije. Saša trenira atletiko, z mamo se podpirata, delita športne izkušnje. Veselka je kot vsaka mama tudi 'taksi mama'. Sašo iz domačega Vidma vozi na treninge v Ljubljano, vmes doma kuha, pere, lika. Potem spet v Ljubljano po Sašo. Živita sami v zgornjem nadstropju hiše, ki je opremljena z dvigalom. V hiši biva še mama nekdanjega moža, Veselka ji vsak dan pripravi kosilo.
Bila je ustreljena in zdaj je njen šport streljanje ...
»Ja, to je bil v Riu tak bum, ko so tamkajšnji novinarji izvedeli za mojo neverjetno zgodbo.« Ko sta se z možem razšla, je imela več prostega časa. Razmišljala je, kaj bi počela. Šport jo je vlekel, a je iskala nekaj, kar je blizu. »Tu imam strelišče čez cesto, kadarkoli grem lahko tja, imam ključe. Pa všeč mi je bilo pri strelstvu, da so veliko potovali. Jaz sem si pa želela videti svet. In ko sem začela streljati, me je prevzelo. Veliko sem trenirala, da bi se čim prej približala najboljšim, v letu dni sem prišla v reprezentanco.« Po dveh letih je bila že svetovna prvakinja v padajaočih tarčah, v disciplini, ki je ni na paraolimpijskih igrah. A s tem naslovom si je zagotovila vstopnico za Rio.
Zlati Rio
»Od novega leta sem imela težave z dioptrijo. Še v Riu nisem vedela, kje sem, ali sem bolj zadaj, v sredini ... Bilo me je strah.« Ko je v Riu stopila na strelišče, ji je bilo všeč. Zelena barva jo je sproščala, svetloba je bila ravno pravšnja. »Spet sem imela malo smole. Diopter na puški je bil odvit. Potem mi je trenerka Polona (Sladič, op. a.) odvila ličnico in komaj smo jo privili nazaj v pravi položaj. Na koncu se je izkazalo, da se je vse to moralo zgoditi. Ko mi je ličnico privila, mi je bolj ustrezala. Vse se je poklopilo.« Zadnji trije treningi pred velikim obračunom so bili odlični. Tekma je bila še boljša, v finale se je uvrstila z novim paraolimpijskih rekordom. »V finalu pa spet vse od začetka. Vmes sem imela slabo serijo, padla sem na šesto mesto. Nekako sem se pobrala in zlezla na četrto mesto, potem na drugo.« Nato pa slovenski obračun. Veselka Pevec proti Frančku Gorazdu Tiršku. »Jaz in Nani sva ostala na koncu. To je še dodaten dokaz, kako dobri strelci smo.« Za primerjavo: Velika Britanija je pripeljala 12 strelcev in tri ruske trenerje, pa se je le eden uvrstil v finale. Mi smo imeli štiri strelce, 2 trenerja, na koncu pa srebrnega Frančka Gorazda Tirška in zlato Veselko. »Zahvala gre trenerjema, ki vrhunsko delata z nami. Onadva znata z nami, veliko živcev jima gre, a rezultati so tu.«
Zlato paraolimpijsko medaljo ponosno gleda, izstrelila se je med športne zvezde. Veselka Pevec je prišla, videla in zmagala.
Besedilo: Maja Sodja, Fotografije: Zveza za šport invalidov Slovenije
Članek je bil objavljen v reviji Jana.
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem