Višinski trening

V Peruju so pred leti organizirali triatlon Incaman na nadmorski višini 4.000 metrov. Nekateri tekmovalci, med njimi tudi Miro Kregar, prvi zmagovalec leta 1999, so se besno zagnali v vodo, a žže po nekaj metrih so morali plavanje v kravlu drastično upočasniti in ga celo zamenjati z bolj ležernim, hrbtnim stilom.

Vzrok? Pomanjkanje kisika.

Ob morju, kjer je zračni pritisk večji, so zato dosežki v vzdržljivostnih panogah precej boljši od tistih na večjih višinah.

S pomanjkanjem kisika so povezane tudi

• alergije (povečana občutljivost na alergene),
• rak (anaerobni metabolizem rakavih tkiv),
• padec imunske odpornosti,
• vnetja in
• depresije.

Seveda pa hipoksija pomeni tudi upočasnitev delovanja možganov, nezmožnost razmišljanja, sprejemanja odločitev in reagiranja.

Padec tlaka v kabini poslovnega letala Learjet 35 je bil 25. oktobra 1999 usoden za vso posadko, vključno s tedaj enim najboljših igralcev golfa, Paynom Stewartom. Namesto, da bi pristali v Dallasu, je letalo z nemočno posadko prevzel avtopilot in ga vodil, dokler motorjem ni zmanjkalo goriva ...

Parcialni tlak kisika v odvisnosti od nadmorske višine v srednjem stolpcu ter v delež v % glede na najvišjo vrednost na višini morja v desnem stolpcu. Zrak na višini Triglava ima še vedno 21 % prostorninski delež kisika, vendar pa je glede na Portorož kar 29 % redkejši.

Višinski trening

Za športnike pa je lahko visoka nadmorska višina tudi odličen impulz, saj telo sili v adaptacijo s povečano kapaciteto prenosa kisika.

Na nastanek rdečih krvničk (eritropoeza) vpliva hormon eritropoetin, katerega pospešena tvorba je pogojena z nižjim parcialnim tlakom kisika. Seveda: pomanjkanje kisika v zraku vzpodbuja hitrejšo proizvodnjo. Zato se športniki pogosto poslužujejo višinskega treninga z bivanjem na visoki nadmorski višini (učinkuje že višina nad 1.800 metri) ali pa spijo v posebnih hipoksičnih šotorih z nižjim parcialnim tlakom kisika.

Pri tem je potrebno telesu omogočiti, da se izpostavlja obremenitvam pri višjih vrednostih kisika (torej denimo v dolini) ali pa zelo omejiti intenzivnost naprezanja.

Legendarni ameriški maratonec Alberto Salazar, večkratni zmagovalec newyorškega maratona, je leta 1984 ob poskusu spremenjenega načina treninga tekal s posebno masko, ki je omejevala telesu potrebno količino kisika. Sodeč po neuspehih, ki so sledili, ideja morda ni bila ravno najboljša.

Iz knjige Ustvarjen za gibanje; avtor Grega Hočevar, foto: Shutterstock