Zakaj so vzdržljivostna tekmovanja le redko visoko nad morjem ...
V Peruju so pred leti organizirali triatlon Incaman na nadmorski višini 4.000 metrov. Nekateri tekmovalci, med njimi tudi Miro Kregar, prvi zmagovalec leta 1999, so se besno zagnali v vodo, a že po nekaj metrih so morali plavanje v kravlu drastično upočasniti in ga celo zamenjati z bolj ležernim, hrbtnim stilom.
Vzrok? Pomanjkanje kisika.
Ob morju, kjer je zračni pritisk večji, so zato dosežki v vzdržljivostnih panogah precej boljši od tistih na večjih višinah.
S pomanjkanjem kisika so povezane tudi
- alergije (povečana občutljivost na alergene),
- rak (anaerobni metabolizem rakavih tkiv),
- padec imunske odpornosti,
- vnetja in
- depresije.
Seveda pa hipoksija pomeni tudi upočasnitev delovanja možganov, nezmožnost razmišljanja, sprejemanja odločitev in reagiranja.
Padec tlaka v kabini poslovnega letala Learjet 35 je bil 25. oktobra 1999 usoden za vso posadko, vključno s tedaj enim najboljših igralcev golfa, Paynom Stewartom. Namesto, da bi pristali v Dallasu, je letalo z nemočno posadko prevzel avtopilot in ga vodil, dokler motorjem ni zmanjkalo goriva ...
Parcialni tlak kisika v odvisnosti od nadmorske višine v srednjem stolpcu ter v delež v % glede na najvišjo vrednost na višini morja v desnem stolpcu. Zrak na višini Triglava ima še vedno 21 % prostorninski delež kisika, vendar pa je glede na Portorož kar 29 % redkeji.
Višinski trening
Za športnike pa je lahko visoka nadmorska višina tudi odličen impulz, saj telo sili v adaptacijo s povečano kapaciteto prenosa kisika.
Na nastanek rdečih krvničk (eritropoeza) vpliva hormon eritropoetin, katerega pospeena tvorba je pogojena z nijim parcialnim tlakom kisika. Seveda: pomanjkanje kisika v zraku vzpodbuja hitrejšo proizvodnjo. Zato se športniki pogosto poslužujejo višinskega treninga z bivanjem na visoki nadmorski višini (učinkuje že višina nad 1.800 metri) ali pa spijo v posebnih hipoksičnih šotorih z nijim parcialnim tlakom kisika.
Pri tem je potrebno telesu omogočiti, da se izpostavlja obremenitvam pri višjih vrednostih kisika (torej denimo v dolini) ali pa zelo omejiti intenzivnost naprezanja.
Legendarni ameriki maratonec Alberto Salazar, večkratni zmagovalec newyorškega maratona, je leta 1984 ob poskusu spremenjenega načina treninga tekal s posebno masko, ki je omejevala telesu potrebno količino kisika. Sodeč po neuspehih, ki so sledili, ideja morda ni bila ravno najboljša.
Iz knjige Ustvarjen za gibanje; avtor Grega Hočevar, foto: Shutterstock