Z živahnimi zelenimi očmi, ki se lepo ujemajo z legendarnim ljubljanskim dresom, in fantovsko pričesko, z dolgo športno kariero in bogatimi izkušnjami je Lucija Grad, 33-letna nogometašinja iz Dola pri Ljubljani, popolna kapetanka ženskega nogometnega kluba Olimpija.
Ena najboljših slovenskih nogometašinj zadnjih let je novo zgodbo 'ženske' Olimpije skupaj s soigralkami začela pisati lani, ko se je z avstrijskih vrnila na domača nogometna igrišča.
Začniva z najbolj tipičnim vprašanjem – kako ste vendar odločili za nogomet? Zakaj vas ni zamikal ples ali gimnastika?
Lucija: Ja, pri fantih sem igrala do 12. leta, dokler so pač dovoljevala pravila. Potem sem se pri 15 letih pridružila ženskemu nogometnemu klubu Senožeti. V šolo so prišli po nova dekleta, najprej se jim je pridružila sestra in obe sva bili sprejeti. S sestro sva tako nekaj let skupaj igrali, a je Manca zaradi poškodb žal morala nehati, jaz pa sem nadaljevala kariero.
Vas v srednji šoli, med puberteto, ni nič zamikalo, da bi nehali igrati nogomet in bi počeli kaj bolj dekliškega?
Lucija: Ne, jaz nisem videla drugega kot šola, domov, trening. Nisem bila običajno dekle, ki bi jo med puberteto zanimali le fantje in zabave, jaz sem videla samo žogo. Ves čas sem bila na igrišču in s fanti igrala košarko, nogomet, vedno sem bila v akciji. Med počitnicami sem z bratrancema poskusila vse športe, če ni bil nogomet, smo igrali bejzbol, skratka, vedno smo bili zunaj.
Nekaj let ste igrali tudi v Avstriji, kjer imajo bolj močnejšo žensko nogometno ligo od slovenske. Kdo vas je povabil?
Lucija: S prijateljico so naju povabili na poskus v Avstrijo, v tretjeligaški klub FC Feldkirchen (Seite nicht vorhanden)" Feldkirchen, kjer sva obe tudi ostali dobro leto dni. S klubom smo se nato uvrstile v drugo ligo in obe Slovenki so naju povabili v prvoligaški klub Carinthians Soccer Women iz Celovca.
V Avstriji sem igrala tri, štiri leta, a sem se zaradi hčerke ves čas vozila iz Slovenije. Zelo pomembno mi je bilo tudi, da končam fakulteto za šport, saj v ženskem nogometu ni nobene finančne varnosti. V tujino sem šla samo zaradi napredka in novih izkušenj, v ženskem nogometu razen pri redkih klubih ni kakšnega resnega zaslužka.
Kje pa je ženski nogomet najbolj razvit? Kje bi vi igrali?
Lucija: ZDA in Južna Amerika, v Evropi so dobre Nemke, Španke, v Skandinaviji je ženski nogomet zelo razvit, tudi v Italiji in Franciji.
Kaj pa reprezentanca, v tej imate za seboj tudi bogato kariero?
Lucija: Uf, lani sem končno končala svojo reprezentančno kariero, tudi s pomočjo trenerja, ki je pomladil ekipo. Je pa zelo težko nehati igrati za reprezentanco, navajen si nekega ritma, druženja s soigralkami, potovanja ... nisem navajena sedeti na kavču.
Je hčerka tudi navdušena nad nogometom?
Lucija: Ne. Tako kot se navadno zgodi v takih družinah – oba s partnerjem imava rada nogomet –, se je hčerka odločila za ples. Tudi ko me gre gledat na tekmo, navadno vpraša, ali mora res gledati do konca. No, mene ples ni nikoli veselil, a hčerke prav nič ne silim v nogomet. Je povsem drugačna od mene, ona je res punčka, vse mora biti rožnato, zelo rada si lakira nohte in frizira barbike. V tem smislu je moje popolno nasprotje. Že od majhnega sem bila popolnoma fantovska.
S kakšnimi predsodki pa se srečujete nogometašinje? Je to zdaj, ko je ženski nogomet bolj priljubljen in ga je več na televiziji, kaj bolje?
Lucija: Še vedno je veliko predsodkov, predvsem starši niso navdušeni, če se hčerke odločijo za nogomet, zato imajo klubi kar težavo pri nabiranju novih članic. Tudi moški, predvsem tisti, ki še niso videli ženskih tekem, močno podcenjujejo naše sposobnosti in znanje. Vse je zelo stereotipno. Je pa res, da se dekleta tudi spreminjajo, mislim, da jih v naši ekipi vsaj polovica nosi visoke pete. Mi smo tukaj, da navdušimo čim več punc in da starše prepričamo, naj pustijo hčerke trenirati nogomet, če jih veseli.
Pa so ženske grobe nogometašinje? Rokometašice in košarkarice se mi na trenutke zdijo veliko bolj agresivne in grobe kot moški.
Lucija: So, so, ženske so zelo grobe. Vsak, ki pride gledat žensko tekmo, vedno za 100 odstotkov spremeni mnenje o ženskem nogometu. Tu ni milosti.
Kakšna pa je razlika med moškim in ženskim nogometom?
Lucija: Razlika je zelo velika, v moči, hitrosti, eksplozivnosti, tudi konstrukcija telesa je povsem drugačna. Že 15-letniki so hitrejši od nas, to je pač dejstvo. V tehniki pa mislim, da ženske ne zaostajamo veliko. Drugače pa imamo vse isto kot moški – od igrišča do žoge in igralnega časa.
Kaj pa je pri nogometu tako dobrega, da niste izbrali drugega športa? Očitno ste športni talent, verjetno bi bili še kje drugje dobri?
Lucija: Pri nogometu mi je všeč, da je kolektivna igra, da posameznik ne more nič sam, da vedno zmaga ekipa. Zadoščenje ob golu je tudi nekaj neverjetnega. Jaz sem vezist, zato moram tudi veliko razmišljati o igri, o organizaciji, to mi je všeč. Seveda pa vsako tekmo tudi veliko pretečem.
Koliko pa pretečete na tekmo?
Lucija: Tega nam ne merijo, ampak verjetno od 8 do 10 kilometrov na kakšnih pomembnih tekmah.
Med kariero ste rodili hčerko? Se je bilo težko vrniti?
Lucija: Oh, komaj sem čakala, da grem nazaj na igrišče. Tudi moči in kondicije nisem izgubila veliko, ves čas sem trenirala in po porodu sem se hitro spravila v akacijo. Nekaj, kar imaš rad, ni težko. Seveda pa me je podpirala družina, ves čas sem imela tudi varstvo za hčerko, tako da je bilo vse veliko lažje, kot če ne bi imela pomoči.
Razmišljajte, da bi po koncu kariere postali nogometna trenerka?
Lucija: Ne vem, vse je odvisno od okoliščin. Mislim pa, da če bi dobila kakšno drugo službo, ne, ne vem, morda pa bi ostala povezana s klubom in nogometom. Sicer pa zadnji dve leti igram še namizni tenis, kjer z ekipo igram v četrti ljubljanski rekreativni ligi.
Vi kot kapetanka znate motivirate in voditi punce?
Lucija: Ja, seveda, predvsem mlajše soigralke želim pred tekmo sprostiti, da ne jemljejo vsega tako resno in niso v krču. Želim jim povedati, da igrajo zase, da morajo v igri uživati, in ne trpeti. Mislim pa, da prvi sodnikov pisk vse sprosti. Povemo si tudi, da ni zamere, če katera izgubi žogo, zamera je, če ne bo potem na vso moč tekla za to žogo in jo poskušala priboriti nazaj. Borimo se druga za drugo, ker je to le kolektiven šport.
Vizija ŽNK Olimpija
Ženski nogometni klub OLIMPIJA želi v prihodnosti postati klub, ki bo konstantno prisoten v vrhu slovenskega ženskega nogometa, s tem pa si odpirati možnosti igranja v evropskih pokalih. Ob vsem tem želijo poskrbeti za delovanje in nadaljnji razvoj lastne nogometne šole, iz katere bodo črpali igralke za dosego zastavljenih ciljev.
Naloga je tudi izboljšati in nadgraditi strokovno delo, širiti bazo mladih nogometašic in popularizirati ženski nogomet ter zdrav način življenja med mladimi, širiti krog pokroviteljev in podpornikov kluba.
Osnova naloga uprave je zagotoviti vsem selekcijam v klubu kakovostno delo in razvoj ter pogoje za doseganje optimalnih rezultatov, zato pa seveda potrebujejo tudi finančno podporo sponzorjev. Eden zadnjih, ki se jim je pridružil, je naravna mineralna voda Magnesia.
Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley. Članek je bil objavljen v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?