Novica je udarila kot strela z jasnega! Znanstveniki so prepričani, da je telesna neaktivnost pisarniških uslužbencev skoraj tako škodljiva kot kajenje. Umrljivost telesno neaktivnih ljudi je za tretjino višja od umrljivosti ljudi z aktivnim življenjem.
Zdravniki so znova proučili vpliv neaktivnosti na zdravje ljudi. Prepričanje, da telesna neaktivnost ni škodljiva zdravju, če pazimo na telesno težo in se pravilno prehranjujemo, je za evolucijske izvedence, kakršen je Frank Booth z misurijske univerze v Kolumbiji, zmotno.
Telo Homo sapiensa ni prilagojeno neaktivnosti
Sodobni ljudje naj bi bili gensko še vedno prilagojeni lovskemu in nabiralnemu načinu življenja, kajti naši geni naj bi se v deset tisoč letih po kameni dobi ne bili kaj dosti spremenili.
Ljudi iz kamene dobe bi lahko primerjali z vrhunskimi atleti. Dan za dnem so iskali hrano, lovili divje živali in gradili bivališča. Tisti, ki so bili gensko šibkejši, so izumrli. Tudi mi smo podedovali biološko zasnovo, ki se je oblikovala več tisoč let. Ta zagotavlja brezhibne procese v telesu, toda le pod pogojem, če se vsak dan dovolj gibljemo.
Telo Homo sapiensa ni prilagojeno neaktivnosti, toda velika večina prebivalstva v industrijsko razvitih državah se premalo giblje. Več milijard ljudi po vsem svetu večino časa presedi ali preleži.
Zaradi boljših higienskih razmer, zaradi razvite medicine in številnih antibiotikov sicer živimo dlje kot naši predniki, toda povprečen uslužbenec bi bil veliko bolj zdrav, če bi namesto v pisarni delal na polju ali nabiral sadeže visoko v drevesnih krošnjah.
V telesu, ki se premalo giblje, zastajajo biomehanski procesi, krvne maščobe pa pospešeno tvorijo žolčne kamne.
Telesno manj aktivnim ljudem praviloma prej odstranijo žolč kot ljudem, ki se veliko gibljejo. In ker je v takem telesu tudi prebava počasnejša, se podaljšuje stik z rakotvornimi snovmi v hrani.
Ljudje, ki se premalo gibljejo, imajo za 50 odstotkov več možnosti, da bodo zboleli za rakom na debelem črevesju.
Najmanj 30 minut intenzivnega gibanja na dan
Evolucijski izvedenci na podlagi bolezni sodobnega sveta sklepajo, da se je presnova v naših telesih močno spremenila. Menijo, da bi se morali intenzivno gibati najmanj 30 minut na dan, denimo hoditi ali plavati. Kdor se giblje manj, velja za telesno neaktivnega. Brez minimalne telesne aktivnosti se poveča nevarnost patoloških in kroničnih obolenj.
V telesu človeka, ki se ne giblje vsaj pol ure na dan, vladajo izredne razmere. V celicah in tkivu potekajo procesi, ki povzročajo bolezni, in le vprašanje časa je, kdaj bodo nastopile težave in okvare. Splošno predstavo o telesni aktivnosti bi morali potemtakem na novo definirati.
Telesna aktivnost ni le koristna za zdravje, temveč je osnovni pogoj za normalno delovanje človeškega telesa.
Prva spoznanja o tem, kako pomembno je gibanje za dobro počutje, so prinesle šele raziskave življenja v vesolju. Da bi proučili vpliv breztežnosti na kosti in mišice, so leta 1966 v neki dallaški bolnišnici pet mladeničev za tri tedne ‘priklenili’ na posteljo. Da se ne bi zredili, so uživali le nizkokalorično hrano. V vsem tem času so se smeli le enkrat oprhati, na stranišče pa so jih vozili na invalidskih vozičkih.
Po 21 dneh so iz postelj vstale prave telesne razvaline. Kri petih mladeničev je lahko sprejela za 28 odstotkov manj kisika kot pred poskusom, prostornina srca se je zmanjšala za 25 odstotkov, srčna mišica pa za 11 odstotkov. Med tekom sta dva od njih omedlela. Propad, ki ga je pospešeno doživelo teh pet mladeničev, lahko vsak dan opazujemo pri večini prebivalstva, le da tu traja več let.
Gibanje je nujno potrebno tudi v starosti
Mnogi postajajo v srednjih letih telesno čedalje manj aktivni, zato postopoma izginja mišično tkivo, ki ga nadomešča maščoba. Propad telesnih struktur in vsesplošno slabenje sta pogosto povod za to, da se ljudje še manj gibljejo. Za telesno manj aktivne ljudi je celo normalno, da so brez moči. Zanje je to pač naravna posledica staranja. Kakšna zmota!
Celo zelo stari ljudje lahko z rednim obremenjevanjem mišic ostanejo razmeroma vitalni.
Maria Fiatarone Singh, strokovnjakinja za zdravljenje starejših na sydneyjski univerzi, je v domu upokojencev izbrala moške in ženske med 87. in 96. letom starosti, ki so osem tednov vadili in si utrjevali zlasti kvadricepse – sprednje stegenske mišice. Njihova telesna moč se je v tem času povečala za 174 odstotkov. Po stopnicah so lahko spet hodili brez palice, počutili so se varnejše in lahko so hitreje hodili.
Tudi bolečine v križu lahko pozdravimo z gibanjem
Angleški ortopedi so spoznali, da je za ljudi z bolečinami v hrbtu razgibavanje prav tako učinkovito, za povrh pa še cenejše in varnejše, kot so operacije, pri katerih pacientu vretenca povežejo z vijaki in paličicami. Posege, ki niso stoodstotno varni, so začeli izvajati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, zdravniki pa vse do najnovejše študije niso niti pomislili na to, da bi še enkrat pretehtali učinkovitost svojega dela.
Tudi na tečajih tajčija se učimo obvladovanje telesa, da si v starosti ne bi polomili kosti. Toda v oglasnih sporočilih proizvajalcev zdravil in prodajalcev ortopedske opreme ne bomo zasledili takšnih oblik vadbe, čeprav so dostopne vsem.
Telesne vaje zagotavljajo to, po čemer človek pravzaprav hrepeni – da bi ostal telesno in duševno v dobri kondiciji.
Veliko ljudi, ki se premalo giblje, si v novem letu sicer obuje tekaške copate ali odhiti v telovadnico, a kaj, ko jim primanjkuje vztrajnosti. Lahko bi rekli, da za minimalne obremenitve telesa, ki koristijo zdravju, skrbi kvečjemu 10 do 20 odstotkov vsega prebivalstva.
Glede na našo gensko dediščino iz kamene dobe, nam lagodno življenje škoduje. V povprečju sicer zaužijemo tretjino manj kalorij, kot so jih zaužili naši nikoli siti predniki iz pradavnine, glede na svojo telesno težo pa porabimo le 38 odstotkov s hrano vnesene energije.
Naše telo prevelikih količin ocvrtega krompirčka, cmokov, mesa, peciva in piva ne more kar tako izločiti. Če uživamo preveč kalorij, je to za telo znak, da se bližajo hudi časi, zato začne energijo skladiščiti v maščobnih blazinicah. Te zaloge maščobe pa ne omejujejo le dobrega počutja, ampak so tudi najhujši povzročitelji sladkorne bolezni.
Evolucijski izvedenci navajajo tovrstne motnje v presnovi kot odličen primer za to, da se človeški organizem od kamene dobe ni bistveno spremenil. Telo lahko v mišicah in jetrih uskladišči le manjše zaloge energije v obliki ogljikovega hidrata glikogena, ki jih porabimo že po enem dnevu posta. Telo potrebuje regulacijske zanke, ki mu zagotavljajo vir energije – glukozo tudi v času stradanja.
Za naše prednike je bilo dobro, da so njihove mišice glukozo črpale neposredno iz krvi, v času čipsa in poležavanja pa je ta sistem postal naša slabost. Mišice ljudi, ki se premalo gibljejo, ne morejo načrpati dovolj glukoze iz krvi, zato se le-ta v telesu nabira.
Da bi telo znižalo raven sladkorja v krvi, aktivira trebušno slinavko, ki začne izločati ogromne količine inzulina. Zaradi poplave tega hormona postanejo celice odporne proti njemu, presnova sladkorja se sesuje in človek zboli za sladkorno boleznijo. Če se koncentracija glukoze v telesu izjemno poveča, grozijo človeku motnje v krvnem obtoku, poškodbe ožilja, slepota in celo koma. Preprosta in uspešna metoda za preprečevanje sladkorne bolezni (diabetesa tipa 2) je večja telesna aktivnost.
Da bi zmagali v vojni proti kroničnim boleznim, so začeli tudi psihologi zagovarjati redno gibanje, ki da je uspešnejše od diet in nenehnega tehtanja.
Kdor bi rad svoje prastare gene prelisičil s shujševalnimi kurami, je že na začetku obsojen na neuspeh.
Dejstvo je namreč, da si že 50 let izmišljujemo najrazličnejše diete, čudežne pa še vedno nismo odkrili. Kdor se posveti 15-tedenski dieti, sicer izgubi do 11 kilogramov, a najpozneje po treh do petih letih je uspeh izničen, telesna teža pa enaka kot pred začetkom diete.
V nasprotju s tem pa gibanje zdravje krepi, celo takrat, ko ne hujšamo. Je odlična obramba pred infarktom, zlasti pri debelejših moških, pa tudi aktivne debelejše ženske imajo manj težav s srcem kot neaktivne vitke ženske.
Kljub vsem spoznanjem zdravniki paciente težko motivirajo, da bi se več gibali. Kardiologi obupujejo nad velikim številom kadilcev, ljudmi s preveliko telesno težo in nad tistimi, ki se premalo gibljejo. Le redki so se pripravljeni več gibati, čeprav lahko vpliv telesne aktivnosti na srce opazimo celo v molekulah.
Začne se že s krvjo, ki se pri telesnih naporih po žilah pretaka hitreje kot med mirovanjem. Zaradi strižnih sil v žilah nastaja encim, ki pospeši nastajanje molekul dušikovega monoksida, ta pa zagotavlja prožnost, elastičnost žil. Pri arteriosklerozi je najbolj omejena prav prožnost ožilja. Dejstvo je, da lahko s športom preprečimo poapnenje žil.
Nasveti zdravnikov, naj bolniki med boleznijo mirujejo, so v preteklosti marsikoga stali življenje.
Vedno več zdravnikov – kardiologov, onkologov, ortopedov, psihiatrov in specialistov za demenco – ugotavlja, da je telesna aktivnost koristna tudi po izbruhu bolezni. V mnogih primerih je učinkovito dopolnilo za že preizkušene terapije.
Najnovejše študije kažejo, da ima telesna aktivnost celo večji učinek kot draga zdravila in sodobna medicina nasploh. Pospešuje rast zdravih celic, ki preprečujejo nadaljnji razvoj bolezni.
Angleški zdravnik sir Richard Asher je v zdravilno moč gibanja verjel že, ko so njegovi kolegi bolnikom svetovali strogo mirovanje. “Kako klavrn je pogled nanj, ” je leta 1947 zapisal v British Medical Journalu za bolnika v postelji. “Kri v njegovih žilah se strjuje, kalcij v njegovih kosteh se razgrajuje, v njegovem črevesju se kopičijo fekalije, meso na njegovi zadnjici gnije in izgubil je sleherno voljo do življenja! ” Razmišljanje dr. Asherja z naslovom Nevarnost mirovanja v postelji je danes zelo aktualno.
Vzemimo na primer slabenje srčne mišice, ki se pospeši, če se bolnik po zdravnikovem nasvetu ne giblje več tako intenzivno. Izkušeni zdravniki zagovarjajo prav nasprotno.
Najnovejša študija s tega področja kaže, da si telesno aktivni bolniki s kronično insuficienco (nezadostno zmogljivostjo) srčne mišice lahko podaljšajo življenje za 35 odstotkov.
Zlasti v ZDA se s športom ukvarja vedno več rakavih bolnikov. Sedemkratni zmagovalec kolesarske dirke Tour de France, Lance Armstrong, je verjetno najsvetlejši primer zmage športa nad rakom.
Onkologi so svojim bolnikom šport dolgo odsvetovali. Domnevali so, da telesni napor imunski sistem le še bolj oslabi. Toda bolniki so vedno bolj pritiskali na zdravnike, pravi Julia Rowland z državnega onkološkega inštituta Bethesda v Marylandu. Pospešeno so začeli opravljati raziskave o vplivu gibanja na počutje rakavih bolnikov. Izsledki, pravi Rowlandova, so pokazali, da je bila skrb onkologov neutemeljena.
Telesna aktivnost je marsikateremu bolniku povrnila voljo do življenja ter mu olajšala posledice obsevanj in kemoterapij. Da pa lahko šport celo podaljša življenje bolnikom s tumorjem, sprva niso verjeli niti največji optimisti.
Pred kratkim je medicina doživela nepričakovan zasuk. Sodelavci dveh različnih študij so prišli do enakih izsledkov, da lahko telesna aktivnost dejansko podaljša življenje rakavim bolnikom. Učinki sicer niso velikanski, vplivajo pa na dve najpogostejši in najnevarnejši vrsti raka. Prva študija je zajela 816 ljudi z začetnim stadijem raka na debelem črevesju in na dojki.
Vse so operirali in zdravili s kemoterapijo. Dve oziroma tri leta po zdravljenju je Jeffrey Meyerhardt z Dana-Farberjevega onkološkega inštituta v Bostonu preveril njihovo stanje in telesno aktivnost. Izkazalo se je, da so bili ljudje, ki so dve do tri ure na teden tekli, veliko boljšega zdravja. Meyerhardt odtlej svojim bolnikom svetuje, da jim telesna aktivnost lahko koristi. Meyerhardt in Holmes pa ne pozabita dodati, da izsledki raziskav še niso dokaz.
Večina tistih bolnikov, ki se vsak dan ukvarjajo s športom, na koncu še vedno podleže raku. Kljub temu so mnogi onkologi vzhičeni. “To je eno od najvznemirljivejših področij našega raziskovanja, ” pravi Julia Rowland. Samo v njenem onkološkem inštitutu več kot dva ducata raziskovalcev preverja možne povezave med telesno aktivnostjo in zdravjem ljudi, obolelih za rakom.
Telesna aktivnost ne normalizira le biokemičnih obtokov, temveč pospešuje rast novih celic v organih in tkivu.
V telesih moških s tako imenovano kadilsko nogo v začetnem stadiju, ki so štiri tedne vsak dan tekli, je telesna aktivnost povzročila pravi čudež. Število celic v obtoku se je potrojilo, uničene žile pa so se začele obnavljati od znotraj. Molekularni biologi pravijo, da bi telesna aktivnost lahko postal izvrsten “telesu lastni način obnavljanja celic”.
Tudi psihiatrov in gerontologov ti izsledki ne čudijo več. Sami so namreč spoznali, da telesna aktivnost pospešuje nastanek novih celic – tudi v možganih.
Doslej je veljalo drugačno prepričanje. Vsak dan naj bi odmrlo na tisoče živčnih celic, zato se možgani z leti krčijo. Med 30. in 90. letom izgubimo od 15 do 25 odstotkov ‘sivih’ celic, najbolj pa se zmanjšujeta območji, namenjeni učenju in pomnjenju.
Psiholog Arthur Kramer z univerze Urbana-Champaign v Illinoisu je krčenje možganov dokumentiral tako, da je 55 starostnikom slikal glavo z jedrsko magnetno resonanco. Prišel pa je tudi do vzpodbudnih spoznanj. Pri tistih kandidatih, ki so se najbolje odrezali na tekočem traku, je ugotovil občutno počasnejše propadanje možganov. Tudi oni se sicer ne morejo izogniti propadanju možganskih celic, lahko pa se veselijo pospešenega nastajanja nevronov.
Pri drugem poskusu je Kramer slikal možgane kandidatov med reševanjem miselnih nalog. Ne le, da so telesno aktivnejši kandidati naloge rešili uspešneje od svojih telesno neaktivnih kolegov, njihovi možgani so bili tudi med reševanjem nalog aktivnejši.
“Telovadba izboljšuje zmogljivost celic, ” trdi Kramer, “starejši možgani so veliko bolj prilagodljivi in elastični, kot so nas učili. ”
Dejansko se povečuje število dokazov, da nas minimalna telesna aktivnost v starosti uspešno varuje pred demenco in Alzheimerjevo boleznijo. Lanskega oktobra so švedski raziskovalci objavili podatke o ljudeh, katerih življenjski slog so spremljali celih 20 let. Pri tistih, ki so bili v srednjih letih najmanj dvakrat na teden telesno aktivni, se je tveganje, da bi zboleli za Alzheimerjevo boleznijo, zmanjšalo za 60 odstotkov.
Tudi ko se v možganih že pojavijo občasna popuščanja, jih lahko premagamo s telesno aktivnostjo.
Za konec pa še en primer. Telesna aktivnost odpravlja depresijo prav tako uspešno kot zdravila. To je leta 1999 pokazala študija psihologa Jamesa Blumenthala z univerze Duke v Durhamu v Severni Karolini. Dobra tretjina njegovih pacientov je namesto zdravljenja z antidepresivi hodila na tečaj aerobike.
Po 16 tednih so se počutili enako dobro kot tisti, ki so jemali zdravila. Tablete sicer delujejo prej, šport pa pomaga dolgoročno, je potrdila študija.
Šport lajša depresije in nas hkrati varuje pred njimi.
Sklenili bi lahko nekako takole: poznamo vrelec mladosti, ki radostno žubori, le tisti, ki bi radi pili iz njega, se moramo malce potruditi.
Jörg Blech
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?