Novinarka se je odločila, da bo iz svoje prehrane izločila sladkor. Rezultati so jo osupnili.
Prekomerno uživanje sladkorja povezujemo s številnimi zdravstvenimi težavami in prehranski strokovnjaki že vrsto let opozarjajo, da s sladkorjem v prehrani ne gre pretiravati. Kaj pa se v resnici zgodi s telesom, če sladkor izločimo iz svoje prehrane? To je na lastni koži izkusila Leigh Weingus, urednica in novinarka portala Parade. Spodaj si lahko preberete njeno izkušnjo.
Zlahka sem prekoračila priporočeno dnevno količino sladkorja
Vem ogromno o osnovah zdrave prehrane – včasih celo preveč. Kot urednica za zdravje vsak dan urejam članke o koristih mediteranske prehrane (teh je res veliko!), raziskujem DASH dieto (odlična izbira za vse, ki želijo uravnavati krvni tlak) in ljudi opozarjam, da gromozanske količine rdečega mesa niso ravno najboljši vir beljakovin.
Sama načeloma jem zdravo – kako bi bila sicer lahko urednica rubrike zdravja? – a vedno sem imela občutek, da imam eno šibko točko: sladkor.
Da ne bo pomote – nikoli nisem posedala z roko v vrečki gumijastih bonbonov. Tudi čokoladice niso bile moj vsakdan. Namesto tega sem se skušala sladkati na »bolj zdrav« način – recimo s temno čokolado s 50 % kakava. A ob zavedanju, da je prekomeren vnos dodanega sladkorja povezan s številnimi zdravstvenimi težavami – od raka in bolezni srca do sladkorne bolezni tipa 2 in debelosti – sem imela vedno vsaj malo slabe vesti. Zlahka sem namreč presegla priporočeno dnevno količino sladkorja (25 gramov oziroma približno šest žličk).
Zato sem se pred šestimi tedni odločila: sladkorja ne bom več jedla. In danes, ko gledam nazaj, lahko rečem, da me je marsikaj presenetilo.
Kaj sploh pomeni »prenehati z uživanjem sladkorja«?
Strogih diet nisem nikoli dobro prenašala – in tudi ne verjamem, da so dobre za telo ali psiho. Zato sem vedela, da če želim prenehati s sladkorjem, moram to narediti na način, ki se bo ujemal z mojim življenjem.
Zame je to pomenilo izločiti očitne vire sladkorja. Torej, čokolado, mini sladolede, piškote ob kavi in pisarniške sladkarije. Moj namen pa ni bil brati vsako deklaracijo v trgovini in iskati skriti gram sladkorja v vsaki sestavini. Za to nimam ne časa ne energije.
Prva dva tedna: neprijetno presenečenje
Iskreno sem mislila, da mi ne bo tako težko. Saj nisem jedla »tistega slabega« sladkorja, kajne? A prva dva tedna sta bila – predvsem psihično – izredno zahtevna. Bila sem slabe volje, ker sem ostala brez svojih običajnih sladkih užitkov. Po večerji sem si mislila: »Kaj, to je to? Grem spat brez sladoleda?«
Tudi fizično ni bilo enostavno. Telo je bilo vajeno rednih sladkornih odmerkov – niti opazila nisem, kako pogosto sem si z njimi »dopolnjevala« energijo čez dan. Zato sem začela piti drugo, včasih celo tretjo kavo – tako iz navade kot za energijo.
Ves čas sem čakala, da bo prišel trenutek, ko se bom začela počutiti bolje. Da bom imela več energije, da bom boljše volje, karkoli. A dnevi so minevali, jaz pa sem postajala vse bolj prepričana, da izboljšanja ne bo.
Danes: spremembe, ki jih nisem pričakovala
Štiri tedne pozneje sem si končno priznala – počutim se bolje. Nič več nisem otožna, ko kdo omeni torto ali v pisarni krožijo milkšejki. Počutim se precej bolj stabilno.
Začela sem dajati prednost slanim zajtrkom, da že zjutraj uravnam krvni sladkor. Popoldne ne potrebujem več dodatne kave. Ne bom trdila, da sem polna energije – sem mama dveh majhnih otrok in imam službo s polnim delovnim časom – a moje razpoloženje in energija sta zdaj veliko bolj uravnotežena. Ni več tistih sladkornih vrhuncev, ki jim sledi padec. Počutim se tudi manj tesnobno in napeto.
Največja sprememba? Izginila je želja po sladkorju. Lahko grem mimo nove trgovine s krofi in mi niti ne zadišijo. Ne iščem več tiste naslednje, podzavestne doze sladkega. In občutek, da sem sladkarije zamenjala z živili, ki so dejansko hranilna in varujejo zdravje – recimo jagodičevjem namesto sladoleda – mi daje poseben notranji mir.
Vir: n1info.hr
