Mateja Tea Dereani se je za veganstvo odločila pred 20 leti, in sicer zaradi pomanjkanja energije in zdravja, danes pa svoja spoznanja, znanje in izkušnje s pridom deli...
... na tečajih kuhanja, seminarjih, predavanjih, v svojih knjigah, na spletni strani in tudi s prispevki v reviji Čarovnija okusov ter s kuhanjem v ljubljanski restavraciji Dishi.
Zakaj ste se odločili za veganstvo?
Mateja: Začela sem zaradi zdravja, ker sem imela težave z želodcem. Najprej nisem prebavljala mesa in sem začela jesti vegetarijansko hrano. Potem pa sem videla, da mi tudi mleko ne ustreza. Veganstva se nisem lotila zaradi etičnega vidika, ampak zgolj zaradi lastnega zdravja.
Ste najprej raziskali, kaj od hrane vam sploh ustreza?
Mateja: Začela sem brati in študirati, kar počnem še danes. Izbrala sem živila, ki jih jem še danes. Včasih sem recimo jedla več kuhane hrane in se bolj naslanjala na makrobiotiko.
Danes pojem več sveže hrane, surove zelenjave, čeprav kombiniram presno in kuhano hrano. Kot študentka sem namreč počela veliko stvari, študirala sem arheologijo in hkrati obiskovala še srednjo glasbeno šolo, vendar nisem imela energije, saj se ves čas ukvarjam tudi s športom, tečem in malo kolesarim. Nisem vedela, kaj naj naredim, in morala sem začeti iz nič.
Šla sem tudi na seminarje, bolj sem spoznavala te stvari, bolj sem začela sama raziskovati in ugotavljati, kaj mi ustreza in kaj ne.
Moram reči, da imam po 20 letih, se pravi danes, recept prehranjevanja, ki mi zelo ustreza, čeprav mi morda jutri ne bo več.
Ste postopoma povsem zamenjali način prehranjevanja?
Mateja: Začela sem raziskovati, potem sem v trgovini postala pozorna, kaj je in kaj ni v vseh živilih. Kupujem pa le v bio trgovinah.
Ne uporabljam nobenega belega sladkorja, le naravna sladila, kot so recimo kokosov sladkor, javorov sirup, različne slade ... Ne jem niti nobenih razhudnikov, to so paprika, paradižnik, krompir in jajčevci, ker vsebujejo solanin, strup, ki se v telesu ne razgradi in škoduje jetrom.
Vse te stvari sem nehala jesti pred 20 leti. Če mi danes kdo kaj podtakne, takoj dobim pike po vsem telesu, naslednja faza pa je, da mi zatečejo bezgavke.
Niste nič lačni?
Mateja: Odprl se mi je cel spekter žitaric, stročnic, pojem veliko sadja, zelenjave, odkrila sem tudi veliko novih stvari. Recimo tudi fermentirano hrano, ki je zelo dobra: kislo zelje, repo, vse japonske zadeve, kot je miso, umeboši pasta. To so zadeve, ki so že na pol prebavljene, imajo pa veliko mineralov in vitaminov, tudi sojin jogurt spada mednje.
Kaj pa smo jedli prej? Pri nas doma smo jedli meso, krompir, solato ali riž in včasih testenine, potem pa se je počasi že nehalo. Nikoli nismo jedli kuskusa in bulgurja, zelo redko ajdovo kašo, proseno kašo in piro.
Kako pa je s tem, kaj gre skupaj in kaj ne?
Mateja: Tudi kombinacija živil je zelo pomembna. Imam zelo veliko predavanj po Sloveniji, veliko tudi skupaj z možem, ki je mikrobiolog. Sprašujejo me tudi, kako kombinirati živila.
To je cela znanost, potrebovala sem kar nekaj časa, da sem naštudirala in preizkusila, ampak bistveno je, da ješ sadje samo, ker se hitro prebavi ter da ne mešaš proteinov in škrobov.
Problem je v tem, da če hrane ne kombiniramo pravilno, lahko zastaja v želodcu, kar povzroči, da se redijo bakterije, potem pa smo napihnjeni, ker imamo preveč plinov, lahko pa tudi hudo zbolimo.
Prehranjevanja niste raziskovali le za lastne potrebe, temveč ste spoznanja in znanja začeli deliti z drugimi.
Mateja: To je prišlo samo od sebe. Najprej so me ljudje potegnili za rokav in rekli: Naredi kuharski tečaj. Začela sem s kuharskimi tečaji, recepte pa sem tiskala. Rekli so mi, naj napišem knjigo z recepti. Ko enkrat napišeš prvo knjigo, nadaljuješ, to res rada počnem.
Kako pa je z okusom veganske hrane in uporabo začimb?
Mateja: Uporabljam začimbe in različne sestavine, ki jih veliko ljudi ne pozna, ampak hrana mora biti okusna, sicer nima smisla.
Namesto navadne soli vzameš himalajsko sol ali solni cvet, ki je trikrat bolj okusen od navadne soli, dodaš kakšno sojino omako, ki je tudi v redu, in veliko svežih začimb, tudi namesto jušnih kock najdeš veganske.
Poudarek je v tem, da zelenjave ne prekuham, ker prekuhana nima nobenega okusa. Rada imam 'al dente', uporabljam tudi hladno stisnjeno olje, ki ima boljši okus ...
Ni vse skupaj malo preveč zapleteno?
Mateja: Verjetno je, če ne veš. Meni je to povsem normalno. Smešno je, da na kuharskih tečajih mislim, da ljudje že vse vedo, potem pa ugotovim, da jim moram najprej razložiti prav osnovne stvari. Res je, lahko se zavozlaš.
Kaj spada med osnovne stvari, ki jih vegani morajo vedeti?
Mateja: Najprej morajo sploh spoznati osnovne sestavine. Marsikaj se da tudi kombinirati. Zadnjič mi je prijateljica rekla: Ko sem dobila v roke tvojo knjigo, sploh nisem imela pojma, šla sem s knjigo v trgovino, od police do police, ter si vse nabasala v voziček in potem začela. Zdaj pa dobro kuha.
Izdali ste tri knjige pod lastno blagovno znamko – Matejina veganska kuhinja. Kako ste recepte razdelili po knjigah?
Mateja: V prvi knjigi Matejina veganska kuhinja 1 so zelo osnovni in preprosti recepti, vsi avtorski. Vsebujejo recimo recepte za vegansko torto, za pripravo zelenjave, za pašto, za riž, solate, piškote ... osnovne stvari.
Druga knjiga Matejina veganska kuhinja 2 je izšla, ko sem delala v vegetarijanski restavraciji in sestavljala menije, se ukvarjala z gosti. V tej knjigi so recepti za jedi, ki sem jih kuhala in tudi razvila tam. Precej sem tudi svetovala v bio trgovinah in ugotovila, da je veliko ljudi alergičnih na gluten. Današnja pšenica ni taka, kot je bila včasih, ima skoraj za 100 odstotkov več glutena, zaradi česa je tudi več alergikov.
Tako sem v tretji knjigi Matejina veganska kuhinja 3 – Odkrivajmo stare modrosti – dodala veliko brezglutenskih receptov, nekaj s piro, ki je v redu žito in ni križana. Ugotovila sem, da so naši predniki jedli veliko fermentirane hrane, včasih so poleg repe in zelja fermentirali tudi kumarice in veliko drugih stvari.
V Šrilanki sva z možem odkrila kokos in kokosovo maščobo in jo zdaj uporabljava za vse: kuhanje, pa kar za na žlico, za lase, za umivanje zob ...
Ko sem se opazovala, sem ugotovila, da presnojedci pojedo ogromno oreščkov, meni pa ne pašejo tako zelo, ker imajo preveč omega 6, na neki način tudi zakisajo telo, tako jih zdaj pojem le eno pest na dan.
S čim najbolj grešimo pri prehranjevanju?
Mateja: Pojemo preveč mesa in mleka. S tem preobremenimo organizem, potem pa še zaužijemo napačne kombinacije in smo tam.
Pri današnji hrani je problem, ker je vsa umetna. Vsebuje ojačevalce okusa, barvila in konzervanse. Delala sem tudi v vegetarijanskem vrtcu in opazila, da je pri manjših otrocih lažje začeti, ker še niso navajeni na plastičen okus. V osnovnih šolah so že navajeni na hitro hrano z umetnim okusom in če naredim proseno kašo z zelenjavo, je niti poskusiti nočejo, ker so navajeni na plastičen videz in okus.
Navadila sem se, da če delam z naravnimi sladili, naredim tako sladko, da sama tega ne morem niti jesti, njim pa je zelo dobro. Ker je beli sladkor preveč sladek, jim brbončice več ne delajo, kot bi morale.
Sicer pa imamo po statistiki Slovenci največ debelih otrok v Evropi. Trenutno poteka projekt Kuhajmo eko v javnih ustanovah, kjer skupaj z Zvezo združenj ekoloških kmetov Slovenije hodimo po šolah ter imamo delavnico, na katerih pripravimo tri ali štiri jedi skupaj z učenci iz slovenskih bio sestavin in jih tudi pojemo.
Napisala: Suzana Golubov, foto: profimedia.si
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?