Obstaja razlog, da ob sporu s partnerjem doživite stisko. Obstaja razlog, da v službi ne morete reči ne. Obstaja razlog, zakaj ste anksiozni ali vedno izčrpani. Obstaja razlog, zakaj osebnostno nikakor ne morete napredovati.
Osebnostno lahko napredujemo in rastemo vse življenje
A za to se je treba včasih vrniti k otroškim spominom.
Se v vas včasih prebudijo globoki občutki, denimo v trenutku konflikta – občutek imate, da niste slišani, ljubljeni, občutite žalost, morda zapuščenost – a ne veste od kje ti občutki izvirajo?
Vam v službi nalagajo delo in še več dela, pa ne znate reči ne? Hkrati poskušate vse narediti perfektno. A koncu ste žalostni ter jezni nase.
Se vam zdi življenje včasih zelo naporno, a ne najdete logične razlage, zakaj?
Študija ACE razkriva močno povezavo med našim čustvenimi izkušnjami iz otroštva in zdravjem, fizičnim in psihičnim, v odrasli dobi. Študija prav tako kaže, da čas ne pozdravi vseh ran iz otroštva.
Očitne in prikrite travme iz otroštva
Okolje, v katerega se rodimo in v katerem odraščamo pomembno vpliva na naš osebnostni razvoj. Vsak otrok potrebuje varnost, ljubezen in sprejetost.
Zmotno pa je prepričanje, da travma v otroštvu vključuje zgolj fizično zlorabo.
Vse, kar daje občutek osamljenosti, preobremenjenosti, vzbuja strah …, je travmatično. Izkušnje so travmatične, ker so nepričakovane, neželene in mi nimamo moči, da bi jih ustavili.
Očitne travmatične izkušnje
Te ponavadi prizadenejo vse vpletene, vključno z otroki:
- izguba ljubljene osebe zaradi bolezni ali nesreče,
- naravna katastrofa,
- nesreča,
- fizična zloraba,
- odvzem ali selitev.
So pa tudi druge, manj očitne izkušnje, ki so prav tako travmatične za otroka in imajo dolgoročne posledice.
Tu je 5 travm iz otroštva, ki so oblikovale vaše življenje in ga zelo verjetno vodijo še danes
Pawel Szvmanski | Unsplash
Morda ste te travme spregledali, ker so vam vsi govorili, da je normalno ali da ni pomembno. Morda ste izkušnjo potlačili, ker so vam govorili, da nehajte pretiravati …
1. Čustveno nedostopna starša
Eden ali oba.
Čustveno hladna, ki nista izkazovala naklonjenosti in se morda izogibala tudi telesnemu stiku. To sta pogosto uporabljala tudi kot obliko kazni.
Vam je znano:
- Ko ste naredili napako, sta bila do vas hladna in nedostopna.
- Pred drugimi sta bila pozorna in ljubeča, za štirimi stenami vas nista upoštevala in nista želela imeti opravka z vami.
- Z vami se nista zmogla povezati, vas podpirati ali potolažiti, ko ste to potrebovali, ker sama nista bila dovolj zrela, da bi se spopadla s takšno odgovornostjo.
- Morda ste ju pogosto slišali reči, 'tudi jaz imam svoje življenje' ali 'tudi jaz imam svoje težave, odrasti že enkrat' in podobno.
Otrok, ki živi s čustveno hladnimi, nedostopnimi starši, ne more razviti svojih zmožnosti čustvovanja – to postane ovira, da bi se razvil v čustveno zrelega odraslega človeka.
2. Pretirane zahteve
Kot otroku so vam nalagali (za vašo starost) neprimerne in zelo obremenjujoče odgovornosti in od vas ogromno zahtevali.
Vam je znano:
- Eden od staršev je imel resne zdravstvene težave in vi ste bili tisti, ki ste morali skrbeti zanj.
- Zelo hitro ste morali odrasti in poskrbeti zase, tudi finančno.
- Eden od staršev ali oba sta bila alkoholika in vloga se je zamenjala - vi ste bili nenadoma postali 'starš', ki ste skrbeli za družino.
3. Prepuščeni ste bili sami sebi
Starši vas tudi niso nikoli naučili postavljati meje in počutili ste se zapostavljeno.
Vam je znano:
- Starša sta bila pogosto odsotna. Kot otrok ste tako ogromno časa preživeli sami doma (oz. z babico, varuško ...)
- Starša nista prostega časa nikoli preživljala z vami – se z vami igrala, risala ipd.
- Tudi, ko ste bili vsi doma, ste bili pogosto vsak v svoji sobi. Če pa ste že denimo skupaj sedeli pred televizorjem, niste komunicirali.
- Niste vedeli, ali sta starša starša ali vaša prijatelja, saj nista nikoli postavljala pravil. Če pa sta jih postavila, je bilo nepomembno, ali ste se jih držali.
- V času vašega odraščanja tako rekoč ni bilo strukture in počeli ste, kar ste želeli.
4. Čustveno zanemarjanje
Vam je znano:
- Nihče vas ni spodbujal, podpiral, a nadzoroval vsak korak.
- Niste mogli oz. smeli izražati žalosti, ob izgubi denimo, ali pa so vam ves čas govorili, da 'pozabite že enkrat'.
- Pogosto ste slišali stavke, kot so: 'ne pretiravaj' ali 'ne bodi tako občutljiv/a'.
- Doma izkazovanje negativnih čustev ni bilo sprejemljivo. Če ste jih, so se pogosto besedno znesli nad vami.
- Pogosto sta vam vlivala občutek krivde. Še posebej takrat, ko ste se želeli osamosvojiti.
- Imela ste veliko potrebo po nadzoru, čez, da vas tako ščitita, toda vaša občutki niso bili nikoli slišani in sprejeti.
5. Verbalno žaljenje
Vam je znano:
- Pogosto so vas zmerjali z različnim imeni, še posebej, če ste naredili napako ali ju kako drugače razjezili.
- Bili ste ali presuhi ali predebeli, bili ste taki kot ... (izberite osebo, ki po njihovem mnenju ni bila dobra), bili ste leni ali preveč nerodni ... nikoli pa čudoviti takšni, kot ste.
- Če ste opozorili, da vam zmerjanje in žaljenje ni všeč oz. da to boli, sta to vedenje opravičila, češ, da vas samo dražijo in da ste preveč občutljivi (ali huje).
- Pogosto so se norčevali iz vaše osebnosti ali vas poniževali pred prijatelji in vrstniki.
- Če sta se starša ločila, vas je eden od staršev pogosto primerjal z drugim staršem, ali pa ste postali marioneta.
- Starša sta se pogosto prepirala z vami ali celo tekmovala, da bi obdržala nadzor nad vami.
Na katere znake morate biti pozorni
Danielle MacInnes | Unsplash
Nekateri posamezniki številne simptome travme razvijejo že v otroštvu, drugi nimajo simptomov travme – lahko pa se zgodi, da jih nenadoma nekaj sproži v odrasli dobi. Stresna služba, nova romantična zveza ali kakšna druga življenjska travma. Pogosto pa teh odzivov ne povežemo.
Seznam znakov, na katere morate biti pozorni kot odrasla oseba, med drugim vključuje:
- kronična depresija in/ali anksioznost,
- nihanje razpoloženja,
- nagnjenost k pretiravanju,
- nezmožnost obvladovanja stresa,
- težko zaupate drugim,
- nerazložljiv občutek osamljenosti in izoliranosti,
- ne zmorete vzdrževati trajnih in zadovoljujočih odnosov,
- občutek otopelosti,
- nespečnost in/ali neprestane nočne more,
- težko se skoncentrirate,
- nerazložljiv občutek izgube,
- nerazložljive bolečine in/ali kronična utrujenost,
- zlahka se prestrašite in pogosto ste napeti,
- zasvojenost (droga, alkohol, prenajedanje) ...
Naš notranji otrok ne izgine, ko enkrat odrastemo. Vedno je tam in reagira vsakokrat, ko je postavljen pred določen izziv.
A se odziva tudi na osredotočeno pozornost in podporo.
Zase storite tisto, kar ste si v tistem trenutku, ko ste bili majhni, želeli, da bi dobili, pa vam tega niso znali dati. Naj pa vam ne bo nerodno prositi za pomoč.
Preverite še:
Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić