Starši se pogosto znajdemo v konfliktu z otroki, pri čemer imamo pogosto občutek, da imamo nasproti ne le enakovrednega, ampak celo močnejšega nasprotnika.
Vendar otroci ali mladostniki niso pomanjšani odrasli in njihovo telo ni le manjše, ampak je tudi drugače opremljeno.
V zadnjem času se vedno bolj zavedamo, da otroški možgani delujejo drugače od odraslih. Pri terapevtskem delu s starši pa vedno znova opažam, da prav razumevanje otrokovega čustvovanja in vedenja zmanjšuje občutke starševske nemoči, krivde in neuspešnosti, ki so pogost spremljevalec stiske ali čustvenih težav v odraslosti.
Ob povečanem stresu, ki ga predstavlja tudi konflikt v odnosu otrok-starš, možgani lahko delujejo iz različnih centrov.
- Lahko se vključijo t. i. 'preživetveni možgani', katerih funkcija je zagotoviti osnovne pogoje za preživetje ne glede na okolico. V tem primeru zahtevamo, da v konfliktu uveljavimo svoje stališče ne glede na posledice.
- Lahko se vključijo 'čustveni možgani', ki na podlagi telesnega počutja izberejo primeren odziv.
Razumeti je treba, da so otrokovi možgani v konfliktu postopoma sposobni vključevati vse naštete centre. Otrokom, predvsem ko so pod vplivom stresa, ne uspe zatreti impulzov in njihovi možgani še zelo intenzivno delujejo iz preživetvenega in tudi čustvenega dela. Njihovega vedenja ne oblikuje namen, ampak močan preživetveni ali čustveni impulz. Ko starši razumejo, da njihov otrok ne manipulira z njimi in da njihova neuspešnost pri postavljanju pravil ni posledica njihove nemoči, ampak nesposobnosti otroka prilagajati lastno vedenje, so konflikti v odnosu starš-otrok lažje obvladljivi in stres pri opravljanju starševskih nalog se zmanjša.
Konflikti v odnosu starš-otrok so največkrat posledica omejevanja v vzgoji in kljubovanja otrok. Postavanje pravil je seveda sestavni del vzgoje, vendar z različnimi načini omejevanja otrok aktiviramo različne odzive otroka. Bolj ko starši obvladujejo svoj stres pri vzgoji, bolj ko jim uspe obvladovati lastne 'preživetvene' in 'čustvene možgane' ter bolj ko jim uspe pri komunikaciji z otrokom uporabljati 'racionalne možgane', bolj bodo v otroku spodbujali aktivacijo slednjih, kar pomeni, da bodo odzivi otroka na pravila in omejevanje manj impulzivni in kljubovalni.
A zakaj otroci kljub vsej pozornosti, ki so jo v današnji vzgoji deležni, še vedno ne upoštevajo pravil?
Pri svojem delu najpogosteje opažam naslednje vzroke:
- 'Nezreli možgani' – nerazviti 'racionalni možgani' ne omogočijo otroku, da bi lahko izbiral svoje vedenje.
- Psihična podhranjenost – možgani za svoj razvoj potrebujejo stimulacijo, priznanje in strukturo. Pomanjkanje teh odzivov iz okolice predstavlja za otroške možgane stres, ki ga znajo obvladovati le prek 'preživetvenih' ali 'čustvenih možganov'.
- Nerazumevanje telesnega vznemirjenja – otroci svojega telesnega vznemirjenja ne znajo pomiriti z besedami, zato ga mirijo z vedenjem.
- Prenos stresa – starši, ki vzgojne probleme svojih otrok spreminjajo tako, da začnejo sami bolje obvladovati stres in da začnejo skrbeti zase tudi v partnerskem odnosu, so najbolj uspešni. Otrok je namreč barometer starševskega počutja in zakonskega odnosa svojih staršev. Nemir, ki se pojavi tam, njegovo telo in možgani doživijo kot ogroženost, proti kateri se ne znajo funkcionalno braniti.
- Neprimerni vzgojni ukrepi – z navodili, kot sta "Naredi to!" in "Ne smeš delati tega!", nehote aktiviramo dele možganov, ki ukažejo telesu, da se mora zavarovati (z begom ali napadom oziroma z jezo ali strahom).
Ko starši ugotovijo, kateri vzrok ustreza njihovi situaciji, znova pridobijo nadzor v vzgoji, kar očitno zmanjša njihov stres. Bolj sproščeni starši konflikte z otrokom doživljajo manj ogrožajoče, kar pomeni, da se pri iskanju rešitev znajo prilagoditi in iskati nove načine stika z otrokom, kar pa slednjemu pomaga, da tudi sam na konflikt ne odreagira impulzivno, ampak je pripravljen in sposoben prilagoditi svoje vedenje pričakovanjem starša.
Za uspešno reševanje konflikta moramo čim bolj nadzorovati 'preživetvene' in 'čustvene možgane', vendar to ni vedno mogoče. Razumevanje naših reakcij, njihovega izvora in pomena pa nam pomaga, da smo bolj prizanesljivi do sebe, bolj strpni do drugih in bolj sproščeni v odnosih.
Poznamo 8 zlatih pravil vzgoje:
- Postavite jasna pravila.
- Uporabljajte enostavne in jasne besede za pravila.
- Dajte otroku možnost izbire, ko je to mogoče.
- Jasno predstavite otroku posledice njegovega vedenja.
- Opazite in nagradite primerno vedenje.
- Uporabite besede, ki spodbujajo mišljenje, in ne besed, ki sprožijo ogroženost in napadalnost.
- Kljub postavljanju mej ohranjajte stik z otrokom.
- Spodbujajte otroka, da razmišlja o svojem vedenju
Pripravila: dr. Saša Poljak Lukek, spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"