Ključni pomen besede odpuščanje je 'pokriti, odvzeti, oprostiti in biti milosten'.
Odpuščanje pomeni, da se odločimo izbrisati kazen, prizanesti krivcu. Pomeni pozabiti na žalitev in krivca morda spet sprejeti v življenje. Zato odpuščanje ni čustvo, ampak odločitev. Odločitev, da bomo še naprej rasli v odnosu, saj bomo odstranili oviro.
Štiri ravni odpuščanja
Jungovska psihoanalitičarka Clarissa Pinkola Estes govori o štirih ravneh odpuščanja, ki so neke vrste vaja v sočutju in omogočajo notranjo rast.
1. Opuščanje
Prva zahteva od nas opuščanje, puščanje pri miru. Zahteva, da se za nekaj časa odmaknemo, nehamo razmišljati o osebi ali dogodku, ki nas je prizadel, pa ne, ker bi ga hoteli pozabiti, marveč da si vzamemo počitnice. Tak odmik nam bo pomagal, da se bomo manj izčrpali, se okrepili in uživali v življenjskih radostih.
Opuščanje je odlična vaja za dokončno rešitev, ki jo prinese odpuščanje, saj nam omogoča, da vsakič znova opustimo misel na položaj, vprašanje, spomin. Z njo si pridobimo moč in gibčnost. Z njo se spet lotimo umetnosti, ki nas veseli, odidemo na morje, se učimo in ljubimo, oddaljimo od težave. Stare rane nas namreč veliko manj obsedajo, če ranjeni psihi zagotovimo, da jo bomo negovali in se šele pozneje lotili ran in tistega, ki jih je zadal.
2. Vzdržanje
Druga raven je obdobje vzdržnosti zlasti v pogledu kaznovanja. Ne razmišljajmo o tistem, ki nam je povzročil bolečino, pa tudi ne kaznujmo, niti v mislih. Vztrajno vadimo to vrsto obvladovanja, saj oblikuje žarišče za čas, ko se bomo odločili za prehod na naslednjo raven.
To vsekakor ne pomeni, da smo slepi za bolečino ali da opustimo samoobrambno budnost, pomeni le to, da pomilostimo položaj in uvidimo, kako to pomaga. Vzdržati pomeni imeti potrpežljivost, zdržati, preusmerjati čustva.
Dovolj je že, če se vzdržimo kaznovalnih besed, momljanja, zamerljivega in sovražnega delovanja, kajti ko se vzdržimo nepotrebnega kaznovanja, krepimo integriteto delovanja in duše.
3. Pozabljanje
Naslednja raven vključuje pozabljanje. Pozabiti pomeni izbrisati iz spomina, zavrniti razmišljanje o rani, zrahljati spominski prijem. Pomeni pustiti dogodku, da se umakne, pomeni ne potiskati ga v ospredje. Preprosto ga odstranimo z odra in dovolimo, da najde svoje mesto v ozadju.
In kako se urimo v zavestnem pozabljanju? Tako, da zavračamo zbiranje vnetljivega materiala, da zavračamo spominjanje. Pozabiti namreč pomeni dejavno prizadevanje. Prizadevanje, ki vključuje prenehanje drezanja v stare rane in dovoljevanju prevlade ponavljajočim se mislim, podobam, čustvom.
Zavestno pozabiti pomeni namerno opustiti prakso nadlegovanja samega sebe in oblikovanje novega sveta, sveta, v katerem razmišljamo o novem, svežem.
4. Odpuščanje
Končno je tu še zadnja raven, to je raven odpuščanja. Je odločitev, ki vsebuje odpis dolga in odpoved maščevanju. Sami se odločimo, kdaj bomo odpustili in s katerim obredom bomo zaznamovali ta dogodek. Ravno tako se sami odločimo, katerega plačila dolga ne bomo več zahtevali.
Nekateri ljudje se odločimo za vsestransko odpuščanje in od človeka, ki jih je užalil, ne zahtevajo nobene odškodnine.
Drugi se odločimo, da bomo ustavili proces, odpisali dolg, rekli, da je bilo, kar je bilo, in da je povračilo zadovoljivo.
Tretji spet odpustimo, ne da bi se nam drugi moral čustveno ali drugače odškodovati.
Tu smo tudi takšni, ki odpustimo tako, da smo prizanesljivi do drugega, kar je lažje pri blažjih žalitvah.
Med najgloblje oblike odpuščanje pa vsekakor sodi sočutno izkazovanje pomoči človeku, ki nas je prizadel. Vključuje odzivanje s sočutjem, pripravljenostjo, z gotovostjo. Odpuščanje je vrhunec opuščanja, vzdržanja in pozabljanja. Pomeni, da se ne odrečemo varnosti, marveč hladu. Pomeni, da ne izključujemo človeka, ki nas je užalil, ampak mu dovolimo priti blizu. Pomeni, da ga ne ignoriramo ali smo hladni do njega. Za psiho je namreč bolje, da smo odrezavi, kot da se vedemo kot neobčutljiva lutka. Odpuščanje torej ni nič drugega kot dejanje ustvarjanja.
Dejanje, v katerem lahko odpustimo za sedaj, odpustimo do takrat, odpustimo do naslednjič, odpustimo, vendar ne dajemo več priložnosti. Lahko pa ponudimo še eno priložnost, več teh, številne ali priložnost pod pogojem. Lahko odpustimo deloma, vse ali napol.
Znani in pomembni o odpuščanju
Filozof Tomaž Bešter
O odpuščanju pravi, da je del človekove narave tak, da mu je težko odpustiti. Vse prevečkrat namreč menimo, da bomo, če bomo odpustili prehitro, s tem kršili ponotranjeni moralni zakon. »Ljudje sicer znamo odpustiti, tega se je, kot vsako stvar, mogoče priučiti.«
Sam se ne spomni, da bi komu kaj zameril, ker ni zamerljiv človek in zna ločiti med javnim in zasebnim. V profesionalni sferi bivanja ima potrebno distanco, v zasebnem življenju pa tudi nikdar ne zameri nikomur, ker se trudi, da sveta torej ne meri po lastnih merilih.
Podjetnica Milica Makoter ...
Meni, da je včasih res težko odpustiti, odvisno pa je, kaj smo zamerili, kako težka je zamera. »Manjše zamere namreč hitro odpustimo, pri težjih pa se zadržimo dlje časa.«
Sama je že zamerila, v sebi premlevala zamero, jo dajala iz enega kota svoje duše v drugega, čez čas pa vse prebolela in zmogla odpustiti.
Makoterjeva na vprašanje o tem, ali misli, da ljudje znamo odpuščati, odgovarja, da mora vsak človek imeti neke vrste smisel za odpuščanje, obenem pa se mora zavedati, da če ne odpusti, živi s težkim bremenom v duši. V 35 letih dela še ni imela težkih situacij s svojimi zaposlenimi, nikdar tudi besednega konflikta, v podjetju pa tudi ne dovoli, da bi kogarkoli šikanirali. Meni, da se je treba pogovarjati in sproti reševati težave.
Zase pravi, da vedno počaka, da se človek ohladi, in šele potem reagira. »Veliko besed, ki jih pozneje obžalujemo, namreč izrečemo v jezi in s tem človeka prizadenemo.« Živi modrost, ki pravi, da je vedno treba prešteti do deset in še nazaj, preden karkoli rečemo ali storimo, agresije pa na splošno ne mara. V času, ko so ji sodili, se je, tako pravi, morala braniti, ker ji je sodišče sodilo po krivem in ji ni dokazovalo, zato je morala tudi to travmo čustveno predelati in odpustiti.
Psihoanalitik Roman Vodeb
Meni, da je težko odpustiti zato, ker v človekovi duševnosti obstajajo določene dispozicije, zaradi katerih ljudje ne morejo odpustiti tako preprosto, kot bi si zavestno želeli.
Če so kot otroci zelo zamerili svojim staršem – pomembnejša kot oče je mama –, v odraslosti ne morejo kar tako odpustiti. Prva zamera mami gravitira v oralno fazo, kjer mama ne sme narediti nobene fatalne napake. Dobro dojko mora vselej 'servirati' svojemu otročičku. Tudi v analni fazi mora mamica 'biti tam', ko mali deček ali deklica trguje s svojim 'prvim darilom', torej kakcem. Če mamice ni 'tam', ko otrok pričakuje, da bo vsa vesela, ko se on pokaka v kahlico – v zameno pa pričakuje, da ga bo mamica imela rada – se v otroka naseli kronična zamera. Tak otrok v odraslosti ne more kar tako odpustiti. Problem odpustitve torej gravitira v analno fazo psihoseksualnega razvoja otroka.
»Odpuščanja so sposobni samo ljudje, ki kot otroci niso fatalno zamerili svoji mami. Mama v otrokovi psihični realnosti lahko stori ogromno napak. Če otrok odpusti mamici, ki je naredila določene napake, ko ga je vzgajala, potem tak otrok v odraslosti lahko z dokajšnjo lahkoto tudi odpušča. Če pa je otrokova zamera do mamice neodpustljiva, pa v odraslosti ne more kar tako odpustiti. In marsikakšen otrok v svoji psihični realnosti mamici za njeno 'nelojalnost' ne zna odpustiti.«
Na vprašanje, ali misli, da ljudje znajo odpustiti, pa Vodeb tako: »Odpuščanje je stvar nezavednih procesov. Odpusti lahko zgolj človek, ki je kot otrok odpustil materi, ko je – oziroma kadar je – mati delala napake pri vzgoji. Znati odpustiti pomeni, da je otrok znal odpustiti svojim staršem – predvsem svoji materi – ker zdrsi v starševanju (predvsem materinovanju) niso bili prehudi.«
Sobesednik pravi, da se osebno sam sebi zdi izjemno zamerljiv. »Odpustiti ne morem kar tako in niti nočem. In me niti ne moti, da sem zamerljiv. Mislim, da si ljudje zaslužijo, da jim zamerim. Odpustim pa vendarle lahko ljudem, ki so zagrešili nepomembne zdrse. Včasih se celo držim krščanskega, torej Kristusovega načela: »Odpustite jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Meni tudi, da odpustiti včasih ni ravno pametno, ker tisti, ki je naredil neko zlo, nekaj slabega, mora dobiti kazen – pač v obliki tega, da mu ljudje vsaj malo zamerijo. »Moja zamera mu lahko služi v poduk, da v prihodnje ne bo počel grdih stvari, zaradi katerih sem mu jaz zameril. Mislim, da si mnogo ljudi zasluži, da se jim zameri in nikoli ne odpusti. Svojevrstna družbena zamera do kriminalcev je zapor,« sklene sobesednik.
Petra Anžin, pedagoginja
Pedagoginja, vodja dnevnega centra Šentk, Šenta, slovenskega združenja za duševno zdravje Petra Anžin pravi, da je ljudem težko odpustiti, ker se ob prizadetosti porajajo zelo močna čustva, ki jih težko presežemo.
Težkost ali lahkost odpuščanja je odvisna tudi od tega, komu »moramo« odpustiti in kaj. Sicer Anžinova meni, da ljudje znamo odpuščati, sama pa je primorana redno odpuščati svoji sestri, kar ji ni težko, ker ji odnos z njo veliko pomeni.
Besedilo: Saša Bešter. Foto: Shutterstock.