Bolečini se izogibamo, kajne? Človek naredi tako rekoč vse, da bi se ji izognil. Poznamo veliko vrst bolečin. Katera vam je prva šinila na misel? Fizična bolečina? Bolečina strtega srca?
Dejstvo je, da ko je bolečina dovolj močna, se premaknemo oziroma se zavemo, da smo padli iz ravnovesja ali cone udobja, kar vam ljubše. In ko nas nekaj boli, iščemo rešitev in pot, kako spet doseči stanje telesa in duha, da se ponovno počutimo prijetno. In tako vedno znova.
Pravim, da je bolečina tudi izjemno dober motivator. Ko nas namreč nekaj dovolj boli, da opazimo, da nekaj ni tako, kot smo navajeni, da je, v sebi najdemo moč in motivacijo, da se premaknemo in ponovno prelisičimo bolečino ter posledično spet dosežemo, da mine.
Bolečina je pravzaprav vedno prisotna
A je večinoma niti ne opazimo. Sedim in se opazujem, ali me kaj boli. Hm, hoče me trgati v hrbtenici, ker sedim sključeno že nekaj ur, ko takole pišem, pa ramena mi lezejo naprej, četudi jih namenoma in čuječe raztegujem dol in nazaj, ker vem, da je tako bolj zdravo, četudi rahlo zaboli, ko jih takole zategnem.
Poslušam se naprej. Bolijo me mišice zadnje plati od treninga. Vsake toliko me zategne desno koleno. Izgovarjam se na svoj EMŠO. Kaj naredim, da bolečina mine?
Telesna bolečina v mojem primeru mine, ko vstanem in raztegnem posamezne dele telesa, ko opazujem, kako napetost popušča ter posledično spet ne čutim bolečinskih pozivov, ki mi sporočajo, da je neki del telesa ali organa padel iz ravnotežja. Dobro, to je verjetno tisti del bolečin, ki jih vsi poznamo in se z njimi soočamo vsakodnevno.
Kako pa usmerjamo srčno bolečino?
Tisto bolečino, ki nas hromi od znotraj, ki paralizira in nas zavira, da bi kakor koli stopili v akcijo, v boj. Ko ničesar več ne čutimo, zgolj plamenečo bolečino, ko smo izdani, prevarani, oropani varnosti in ljubezni. Telo in razum nas v šoku blokirata, da se ne zavedamo dogajanja okoli sebe, ker smo osredotočeni zgolj na svojo neizmerno bolečino.
Zakaj tako prepričljivo vem, da nas lahko bolečina vodi v nova odkritja, izume, spreminja tok zgodovine ali pa nas prisili v mirovanje in lastno duševno in razumsko likvidacijo?
Sama sem doživela različne vrste bolečin, sem se pa vedno pobrala ter se iz vsake naučila svojstveno 'lekcijo', ki mi je pozneje pomagala, da nisem iste napake ponovila.
Marsikdo potrebuje čas, da dozori v dojemanju koncepta bolečine, da jo lahko sprejme kot nekaj, kar te nauči in izuči, kar ti da misliti in kar te izkoplje izven tvojega obrambnega zidovja ter te prisili, da greš v napad za vzpostavitev novega ravnotežja znotraj samega sebe.
Bolečina nas opozarja, da nekaj ni tako, kot naj bi bilo. Tukaj je zato, da se prek nje naučimo, da ni nič samoumevno in da je vsak uspeh rezultanta naše akcije in delovanja.
Številni z neprestano bolečino živijo in ne znajo brez nje. Če se vse umiri in jih nič ne boli, se priredijo situacijo ali dogodek, da se bolečina spet pojavi, kajti to je stanje, ki ga poznajo in se v njem počutijo varne. Vam je to znano?
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok; www.svetovalnica.si