Povedala mi je, da so njene brazgotine večne. Vendar jih ni bilo videti. Bile so tiste druge vrste, nevidne, skrite globoko pod kožo, za mnoge neozdravljive, predvsem pa vse prevečkrat spregledane.
Tudi zaničevane. Kot da so sramotne. Kot da so simbol šibkosti in naivnosti. V njih se je z vsemi niansami mnogim zamolčanih izkušenj odražala tudi njena preteklost. Ta preteklost se je, utrujajoče počasi, razvila v izredno osebno zgodbo. Takšno, za katero potrebuješ ogromno empatije, da jo lahko procesiraš in ponotranjiš.
Bolj sem bil izpostavljen njeni zgodbi, bolj mi je postajalo jasno, da je čustveno zlorabljene ljudi neverjetno težko razumeti, če tega nikoli ne doživiš tudi sam. Lahko le poslušaš, takrat, ko po dolgem času, po mnogo prepirih, za katere niti ne veš, zakaj so se zgodili, in po raznolikih šumih v komunikaciji vendarle pade neznosna stena in se odpre strašljivo globoka rana, zadana nekje in nekoč v času pred teboj.
V njeni zgodbi, katere podrobnosti niso ključne za tokratno besedilo, se je razkrilo predvsem to, da je bila podrejena. Poniževana. Manipulirana. Do točke, ko se je počutila popolnoma ničvredno. In nihče ni vedel, saj je to skrbno skrivala za zaveso zasebnosti in kasneje za tančico sramu. Zato se je leta kasneje, upajoč, da bo lahko vendarle stopila korak naprej, izkazalo, da zaradi vsega prestanega zdaj ljubi drugače. In naučila me je, kako.
Distanca.
Preteklo je ogromno časa, preden se je v odnosu z njo karkoli premaknilo. Preden se je končno zazdelo, da se to razmerje, ki je teklo na neki čisto svoji časovni premici in je obenem postajalo tako neverjetno izčrpavajoče, vseeno premika naprej. Čustveno zlorabljene osebe se namreč naučijo, kako ljudi držati na želeni razdalji, v coni varnega in poznanega, da se lahko v svojem času in v svojem prostoru postopoma še sami razvijejo v ljubečo osebo.
To na primer niso ljudje, ki nemudoma odgovorijo na sporočilo, četudi jih to prek njihovega pametnega telefona še tako ljubeče povpraša po počutju, kot to tudi niso ljudje, ki bi svoje biološke potrebe napajali s prekomernim stiskanjem in ljubimkanjem. Da postanejo polnopravni del romantične zveze, preteče veliko vode pod pregovornim mostom, obenem pa za to tranzicijo potrebujejo nepredstavljive količine poguma.
Počasi.
Ko pomislim nazaj, bi lahko njeno čustveno in mentalno prisostvovanje v odnosu še najlaže primerjal z ranjenim, boječim psičkom, ki se ponižno in prestrašeno plazi do svojega cilja. Vsak premik, ne fizičen, ampak predvsem čustven, se je odvijal z delikatno previdnostjo.
Čustvena zloraba namreč v ljudeh vzgoji instinkt, s katerim se lahko zaščitijo pred novimi bolečinami veliko prej, preden se jim te ponovno pripetijo. Zato se tudi zelo hitro ustavijo, ko nekdo le želi prodirati naprej skozi življenje – tudi življenje v dvoje. Njihov tempo razvoja odnosov je popolnoma drugačen, prilagojen izkušnjam in če tega ne razumeš, se ti zdi, da se prej odmikajo, kot pa zbližujejo, pa čeprav je v resnici ravno nasprotno.
Spoznavanje prijateljev se zgodi kasneje v odnosu.
Nekaj, kar je popolnoma neobičajno za povprečna dekleta, ki po navadi želijo čim prej videti, s kom se druži njihov moški. Spoznale bi prijatelje, pa družino, sorodnike in morda celo sodelavce. To dekle je bilo drugačno, ker so ljudje z njej podobno preteklostjo zelo zadržani v medosebnih odnosih z novimi ljudmi – in se primerno raje izognejo novim poznanstvom, če ta niso absolutno nujna.
Razumejo namreč, da spoznavanje ljudi v življenju partnerja pomeni naslednji korak do še resnejšega razmerja. Zato je tudi ona odlašala, pa čeprav ni znala tega podkrepiti z logičnim razlogom. Preprosto jo je bilo strah. Kot da je želela te ljudi naprej videti od daleč, jih spoznati prek povedanega, z odlašanjem snidenja v živo, kolikor dolgo se je le dalo. Šele kasneje je znala razložiti, da jo preleti grozljiv strah, ko se pričnejo v njeno življenje vpletati novi ljudje, sploh če jih je veliko naenkrat. Zato smo pristopili drugače. Eden po eden, oseba po osebi.
Črni scenariji.
Vedno so mi govorili, da smo astrološki kozorogi mojstri črnih scenarijev, preprosto zato, ker smo zapriseženi realisti. A nas čustveno zlorabljeni ljudje vsekakor pustijo daleč zadaj. Ker domišljija še tako ciničnega realista ne more kopirati črnine, ki jo v duši človeka pustijo poniževanje, žaljenje in manipulacija.
Da so takšni ljudje nagnjeni k drugačni percepciji realnosti, k drugačnim prognozam prihodnosti, k drugačnim razumevanjem medčloveških odnosov, se morda zdi popolnoma logično. Celo pričakovano. Okoli njih je namreč zgrajen varnostni zid, ki ščiti srce. Zato v vsaki spremembi in v vsaki novi situaciji pričakujejo najslabše.
Kar pa morda ni pričakovano – vseeno upajo na najboljše. Razumejo, da je preteklost v preteklosti, in čeprav so pozorni, kako razvijajo svoja čustva, niso nujno pesimisti. Le njihov obrambni mehanizem deluje nekoliko bolj občutljivo in neustavljivo, ne glede na to, kaj so po horoskopu.
Ljubeča – a na svoj način.
Včasih me je presenetilo, kako zelo se moram truditi za kakršnekoli znake ljubezni. Kot pri kakšni uporniški mački, ki jo na vsak način želiš zadržati v naročju, ta pa se z vsemi štirimi upira vsakršni obliki nežnosti. Ne zato, ker bi jo motilo, ampak zato, ker mora biti nežnost na sporedu le takrat, ko se ona odloči. Mačka. Ali ranjena oseba. Čustveno ranjena. Tako zelo, da ne razume trenutkov, ko ljudje v odnosu pričakujejo ljubeč odnos, saj ona svoje nežnosti podaja izključno pod svojimi strogimi pogoji.
Tudi na vrhuncu ljubezni bodo zato čustveno zlorabljeni ljudje vedno potrebovali svoj prostor. Siljenje v njih, v stiskanje, objemanje in druge, morda za vse nas popolnoma romantične stike, ne bo pomagalo, le še bolj jih bo odvračalo o tega, da vendarle zapustijo svoj varni mehurček.
Pri takšnem odnosu lahko seveda vsakdo hitro pomisli, da gre za pomanjkanje ljubezni. A kasneje se odkrije, da je to le način, kako so pretekle izkušnje programirale njihova razumevanja romantičnih odnosov. Ker prej niso imeli stika z rednimi ali vsaj običajnimi izrazi ljubezni, teh ne znajo – pa tudi nočejo – sami nositi odkrito na dlani. V tem se, tudi leta kasneje, preprosto ne počutijo udobno. Ljubeč odnos jim je nekaj tujega, nekaj, na kar se morajo privaditi, prilagoditi svoja čustva in šele po ustreznem časovnem obdobju, ki je popolnoma subjektivno, lahko pričnejo ponovno odpirati svoje emocionalne sposobnosti.
Razumeti, da čustveno zlorabljeni ljudje le ne želijo biti ponovno v ranljivi situaciji, je prvi korak do uspešnega razmerja z osebo, ki ima preteklost, prežeto s srčnimi ranami. Z osebo, ki zelo dobro ve, da če odkrivaš svoje skrivnosti, delčke tega, kar si, lahko postaneš tarča. Zato so ljudje s tovrstnimi izkušnjami raje na varnem, zaprti globoko v sebi, od koder previdno kukajo v svet. V to notranjost, kjer je še vedno veliko srčnosti in ljubezni, pa lahko vsi preostali pridemo zgolj s potrpežljivostjo.
Napisal: Darjo Hrib