Dokončna in ultimativna odločitev je lahko le tista, ko se posameznik odloči, da bo sam sebi prikrajšal potovanje skozi življenje, in si ga predčasno vzame sam. Iztočnica za današnje razmišljanje je samomor 15-letnika, ki se je zgodil okoli novega leta.
Kaj se je v resnici dogajalo v mladem človeku, ne ve nihče. Kakšne stiske je doživljal, ko je premagoval vsakdanje izzive odraščanja, pubertete, odnosov s sovrstniki, starši, sorojenci, je vedel le on. Navzven je bil urejen, v šoli uspešen in priljubljen najstnik, za katerega bi vsakdo lahko mirno zatrdil, da nima večjih težav in da je pred njim svetla in uspešna prihodnost.
Ne bom se spuščala na področje, ki ga zavzema suicidologija, bi pa rada opozorila vas, drage bralke in bralci, kako mimogrede gre mimo nas neko življenje, sploh se ne zavedamo, da zdaj nekoga imamo, v naslednjem hipu ga ni več in nič ga ne more povrniti med žive.
Človek je med vsem drugim tudi bitje nagona, v sebi ima še iz pradavnine ohranjene nagone po samoohranitvi, vse bo naredil, da ostane živ.
Kaj vse mora posameznik v sebi zlomiti, izničiti in negirati
Da mu uspe tako rekoč nemogoče: da sebi ukrade svoje bivanje?
Menim, da morajo to biti neizmerne čustvene bolečine, prizadejane krivice, odklop svojega bistva od namena bivanja tukaj in zdaj, ko človek niti za pomoč ne zaprosi več, temveč vidi odrešitev in rešitev le v tem, da vse skupaj konča.
Sicer statistike pravijo, da se veliko samomorov zgodi pod vplivom alkohola ali drugih opojnih substanc, kar pa ne zmanjšuje dejstva, da nekoga ni več.
V Sloveniji velja doktrina in nekakšen tihi dogovor med medicinsko stroko in mediji, da v črni kroniki ne pišejo o tem, kdaj je kdo kje storil samomor. A vseeno se danes vprašajmo, zakaj je mlad in perspektiven človek skočil v smrt? Kaj je tisto, kar ga je prignalo do roba, da ni več videl ne naprej ne nazaj, temveč le v neskončnost? Srhljivo je spoznanje, da si popolnoma nemočen ob tem dejstvu.
Torej danes apeliram na vse starše, naj se ukvarjajo s svojimi mladostniki, četudi niso več otroci in nam na prvi pogled kažejo, da nas, mam in očetov, ne potrebujejo več, a to ni res!
Bodimo jim za zgled in v pomoč, ko rešujemo svoje odrasle težave in ko oni stojijo pred problemi, ki jih ne morejo, ne znajo ali nočejo rešiti. Ne sodimo jih in jih ne obsojajmo, temveč poskušajmo od otrok dobiti namig, kaj se jim v odraščajočih glavah dogaja, o čem razmišljajo in kako.
Vem, da smo odrasli preokupirani s svojimi skrbmi in da si enostavno ne vzamemo časa še za koga drugega, a glejte, to so vendarle vaši otroci!
Prisluhnite jim takrat, ko želijo pomoč, ko so pripravljeni povedati, kaj jim roji po možganih, in enakovredno komunicirajte z njimi.
Vem, mladostniki so naporni
Kakšen samomor med najstniki se zgodi na žalost tudi zato, da dokažejo sovrstnikom, da si upajo, in šušlja se, da med slovensko mladino pravzaprav poteka nekakšno 'tekmovanje' v smislu: kdo si upa.
Pozabljajo, da je to ultimativno končno dejanje, ki ga sploh lahko naredijo. Da to ni kot v kakšnem ameriškem razbijaškem filmu, ko glavni lik ostane živ, čeprav ga je prerešetalo nešteto krogel. To niso računalniške igrice, kjer lahko po cele ure ubijaš in prelivaš kri. Kar zdaj živimo starši in naši pubertetniki, je resnično življenje z vsemi tegobami, ki spadajo zraven.
Tako smo spet pri nas, starših, ki se soočamo s strahom, da nismo kos sebi in lastnim problemom, kaj šele da bi razumeli in poslušali naše najstnike.
Kljub vsemu poudarjam – vzemite si čas! Preden bo prepozno.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok