"Boli. Še vedno. Če se spomnim dneva, ko so pokopali Tomaža, postanem žalostna in jezna."
Ker ne morem pozabiti, kako brezsrčno so ravnali z mano in hčerkama Rebeko in Hano (takrat starima 12 in 10 let). Nihče ni govoril z nami, sedeti smo morale v zadnji vrsti v cerkvi. Počutile smo se kot gobavke, kot da ne spadamo zraven.
Pa vendar sta bili hčerki velik Tomažev ponos. Nadvse sta ga ljubili – on pa njiju! Toda v cerkvi sploh nista mogli objokovati smrti svojega očeta, ker je bilo v zraku čutiti toliko sovražnosti in zavračanja sorodstva. Tudi potem sta me še nekajkrat vprašali, kaj sta naredili narobe.
Nič nista naredili narobe. Seveda ne. Jaz sem bila tista zlobna. Vsaj v očeh Tomaževe družine. Ker sem ga zapustila.
To je bila najina osebna stvar – in med nama ni nikoli prišlo do 'vojne'. Enostavno sva se oddaljila drug od drugega in se sklenila raziti. Toda njegova sestra in brat mi tega nista nikoli odpustila.
Od ločitve pred nekaj leti nismo imeli več nobenega stika. Njegova mama, ki sem jo imela zelo rada, je umrla leta 2009. O Tomaževi avtomobilski nesreči sem izvedela od prijateljev. Od njegove družine ni bilo slišati niti glasu, tako da nas niso povabili niti na pogreb. Če ne bi bilo osmrtnice v časopisu, ne bi poznala niti datuma. Žalostno, toda resnično: nihče te ne more prizadeti tako hudo kakor lastna družina! Dan po pogrebu sem se z dekletoma odpravila na pokopališče – in šele tam, na njegovem grobu, sta lahko dekleti zajokali ob izgubi ljubljenega očeta.
Mihaela M. (38)
Preberite še: Boleča zgodba slovenskega para, ki se lahko zgodi tudi vam