Grški filozof Aristotel je dejal, da ni lahko biti jezen na pravo osebo, v pravi meri, v pravem trenutku, s pravim namenom in na pravi način.
Z jezo je tako, da kot duh v steklenički počiva in čaka na pravi trenutek, ko pa se enkrat znajde zunaj nje, se razširi po prostoru in zraste v pravega velikana, ki včasih zamegli um ali pa prisili osebo, da naredi kaj nespametnega, kar pozneje, ko je duh spet ujet v steklenički, resno obžaluje.
Duh – jeza ima strašno moč, da z njeno pomočjo človek postavlja meje, dosega nove, višje cilje ali pa razdira razmerja in uničuje ljudi od znotraj, počasi in z leti.
Jeza kot duh v steklenički ima dve možnosti. Da živi v steklenički in tam ždi leta in leta, a se sčasoma in počasi preoblikuje v kaj drugega. Tako se jeza lahko več let kopiči v človeku, ne da bi jo ta kdaj izrazil – se pošteno razjezil ob zadevah, ki so ga razdražile, ujezile.
Pravzaprav oseba jezo navidezno uspešno tlači, želi jo potlačiti čisto na dno steklenice, a se ne zaveda, da ta duh, ki ne sme biti jezen, ni krotek in ne spi, ampak išče rešitve, da bi se povzdignil z dna steklenice, celo ušel na prostost. Tako se neizražena, potlačena, nakopičena jeza preobrazi v nekaj drugega. Lahko v depresijo, kroničen občutek osamljenosti, kronično nezadovoljstvo, gnev, ironijo ali sarkazem.
Duhu se v drugi preobleki nekako vendarle uspe izmuzniti iz stekleničke. Navadno se oseba, prežeta s sarkazmom, ironijo, ki jo uporablja kot komunikacijsko orodje do drugih, najpogosteje do najbližjih ljudi, niti ne zaveda, od kod izvirata ironija in sarkazem. Samo v sebi čuti težnjo, da ju mora izraziti, ker okolica – osebe in situacije – nekaj ne dela prav, ne upošteva pravil, se vede nesramno in si zato nekako zasluži ščipajoče komentarje, pospremljene z ironijo.
Pravzaprav pa je doživljanje okolice sarkastične osebe le odsev njenega notranjega počutja. Sebi gre na živce, si je odveč, ni primerna, a se je s tem tako nevarno spoprijeti, da se loti lažje poti, kritiziranja ljudi okoli sebe. Opisan proces je pri večini omenjenih ljudi nezaveden, vzroki za jezo so skoraj vedno v okolici, nikoli v njih samih.
Druga možnost, ki jo lahko izbere duh v steklenički, pa je, da vsake toliko časa pride iz nje, zraste v velikana, ki zavzame prostor, hišo, stanovanje, zgradbo, sosesko, narod, a se nato počasi odplazi nazaj v stekleničko, kjer počiva, dokler se ne ponudi nova priložnost za drzni izhod na prostost. To na ravni človeka pomeni, da je dobro, ko se razjezi, da jezo tudi na primeren in sprejemljiv način izrazi. Nikakor pa ne s polaganjem roke na druge, šibkejše osebe, na živali, predmete ali rastline, saj tako jeza dobi izraz agresije, ta pa vodi v nasilje.
So načini, kako ravnati z jezo, ji pogledati v oči in jo ukrotiti. Najbolj zdravi načini spoprijemanja z jezo so: da se oseba fizično udejstvuje v obliki športa, na primer teka, igre tenisa, karateja, plavanja, pingponga do mere, ko se počuti fizično utrujeno. Lahko ubere tudi bolj umirjene vadbe, kot sta joga ali tai či.
Tako jezo pretvori v nekaj koristnega, ob aktivnosti se ji obnavljajo možganske celice, zaradi česar lahko bolj jasno dojame in analizira situacijo, ki jo je ujezila, vzroke izbruhov jeze, zmožnost pogleda na težavo z vidika drugih ljudi, ki so bili udeleženi v situaciji, kjer je na dan prišla jeza.
Drugi zdrav način spoprijemanja in predelovanja jeze pa je meditacija, sproščanje, ki naravna organizem, da deluje bolj umirjeno, spravljivo in z vztrajno vadbo postane učinkovito orožje obvladovanja sebe in okolice, zlasti v stresnih situacijah. Tretji zdrav način je, da v navalu jeze oseba na list papirja z izbranimi barvami nariše jezo. Tako jeza ni več ujeta v notranjosti osebe, ampak varno izražena na papirju.
Formul za predelovanje jeze je še več, a vsak človek zase najbolje ve, kaj sprejemljivega mu ustreza v situaciji, ko ga prevzame duh jeze, ki pobegne iz stekleničke.
Ana Zarnik, Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v Lisi
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
