Močan si toliko, kot si priznaš, da si šibek.
Sliši se kontradiktorno, a vse bolj sem prepričana o tem. V našem okolju namreč še vedno velja, da ne smeš biti šibek, da moraš vse znati rešiti sam in da moraš vedno biti močan. Solze, brezup in depresivne misli so znak slabiča, tako žal se zelo na hitro stigmatizira posameznika, ki pokaže svojo šibko plat.
Ali ste kdaj pomislili na to, da nismo roboti ali neke brezsrčne mašine, ki vse znajo, vse zmorejo, so seveda nezmotljive in nikoli ne zaprosijo nikogar za pomoč, nasvet ali zgolj, da se mu prisluhne. Ne, to se ne spodobi, saj s tem drugega obremenjuješ in izkazuješ, da nisi primeren za med ljudi, ki svoje težave, pomisleke in temne trenutke skrivajo.
Kaj pa pomeni biti močan?
Ali to pomeni, da nikomur ne poveš o svojih težavah in stiskah in jih tlačiš vase?
Ali pa to pomeni, da sam sebi priznaš svojo šibkost in negotovost ter si pomagaš tako, da poiščeš nasvet, pomoč, posluh neke druge osebe?
Prijatelji so zelo pomemben dejavnik pri naših stiskah, ker nas imajo radi takšne, kot smo, mi jim zaupamo, oni pa nam ponudijo rame za jok in toženje o svojih tegobah, kar večini ljudi pomaga. Že to, da lahko nekomu povejo, kar jih tišči, je pomembno, pa še odleže zelo.
Pri tem naj podam čisto drobno opombo: običajno so prijatelji vedno na naši strani, torej skupaj z nami trobijo v naš rog, kar nam sicer pomaga pri tolažbi, vendar ni objektivno in ne pomaga pri razjasnitvi ali ureditvi težave. Malokateri prijatelj bo tvegal vaše prijateljstvo in vam dejal, da nekaj niste v redu naredili ali se odločili, pa četudi bi imel prav.
Kot vidite, je zelo tanka črta med tem, da si priznamo, da potrebujemo nekaj malega strokovne in nevtralne pomoči, in tem, da menda vse zmoremo sami, ker smo močni, neustrašni, delovni in se ne smemo pritoževati.
Mogoče bi se ob tem vprašali, zakaj smo v samem evropskem vrhu po številu izvršenih samomorov? Ali pa, zakaj je toliko alkoholizma znotraj slovenskih družin? In s tem povezanega nasilja vseh vrst. Zakaj strmo naraščajo različne psihosomatske bolezni, ki vodijo v mnogo prezgodne smrti ljudi?
Ja, sami sebi najbolj škodimo s tem, ko si zatiskamo oči oziroma poiščemo pomoč, ko je včasih že prepozno.
Vedno se najde rešitev
Četudi je ni takoj videti, ali pa smo tako zaverovani v svojo bolečino in v svoj prav, da smo edini, ki nam je hudo in smo obupani, da sploh ne pomislimo na to, da je vedno nekje rešitev.
Pri tem je dobro vedeti, da se redkokdaj ponudi kar sama od sebe, pa četudi se, je prizadeti in obupani posameznik ne vidi ali ne more sprejeti. Neznosno breme črnega pesimizma zaradi problemov se zdi nerešljivo.
Vseeno bom vedno trdila, da se najdeta izhod in rešitev, je pa treba za spremembo dojemanja realnega stanja začeti delati na tem in se potruditi, da se premaknemo iz brezupne letargije.
Pravim, da so najmočnejši tisti posamezniki, ki v trenutkih stiske, obupa in nemoči znajo in si želijo najti pomoč nekoga, ki je nevtralen, strokovno podkovan v smislu, da razume procese in cikle, ki prevevajo človeka v stiski, ter da zna kompetentno podati svojo pomoč.
S pomočjo strokovne podpore in razumevanja lahko posameznik počasi dobi bolj pozitiven in optimističen vpogled v svojo situacijo in tudi kakšne možnosti razrešitve obstajajo.
Treba je zbrati pogum, si želeti spremeniti trenutno stanje in iti v akcijo.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok