Nekateri so prepričani, da so najstniki in odraščajoči ljudje razvajene riti, ki ponoči delajo kraval in jim za nič ni mar. Vse vržejo v en koš, ki je v resnici predsodek, lahko bi mu rekli stereotip.
Današnja mlada generacija je pač odsev staršev, ki se pri vzgoji očitno lovijo med permisivnim in avtoritarnim pristopom. Kajti vedenje in vrednote mladih odsevajo delovanje njihovih staršev, pa tudi odsotnost ukvarjanja z odraščajočo mularijo.
Zakaj sama svetujem najstnikom brezplačno (pro-bono)? Ker opažam, da se je na to skupino mladih nekako pozabilo na vseh področjih. Staršem se zdi, da je najstniška mularija težka za prenašati in da je ne morejo več ukrotiti, pa jo rajši kar spustijo ter si mislijo, da so enako njihovi starši njih v mladosti, v šoli je velik preskok iz osnovnošolskega načina učenja na srednješolski in za marsikoga je to ogromen šok. Državne institucije usmerjajo pozornost na šolarje in nato na kategorijo zaposlenih, za srednješolce oziroma najstnike pa se formalno ne zanima kaj dosti nihče, kvečjemu dilerji in sovrstniki.
Strinjam se z eno od članic Svetovalnice, moje skupine na Facebooku, ki pravi, da je največji izziv, kako mlade motivirati, saj je prepričana, da niso leni, slabi ali zabušantski, temveč da potrebujejo drugačen pristop k specifični problematiki.
Najstniki so namreč v težavnem prehodnem obdobju med otroštvom in odraslostjo. Med obema je ogromen prepad, tako na fizičnem, psihičnem kot tudi na čustvenem področju. Puberteta in adolescenca sta razvojni fazi, ko se vse poprej sestavljeno podira in gradi na novo. Sestavljajo se novo čustvovanje, povezovanje, gledanje na odnose, na svet, na starše, na vrstnike, na avtoritete, na to, kako se umestiti na zemljevid lastnega življenja.
Obdobje najstništva je po mojem mnenju eno od najbolj težkih in zapletenih faz v razvoju posameznika. Zato tudi trdim, da moramo starši mladino v točno teh najobčutljivejših letih še vedno objemati, jim izkazovati ljubečo pozornost, skrb, jim neštetokrat povedati, da so vrata doma vedno odprta in da naj vedno najprej pridejo domov povedat, ali se jim je zgodilo kaj neprijetnega, saj bomo skupaj vse rešili.
Ko najstniki vedo, da jih ne bomo obtoževali ali obsojali za svoje raziskovanje odnosov, četudi naredijo napake, ter da lahko nam staršem vedno zaupajo, bodo zaradi danega spoštovanja še bolj previdni pri iskanju in raziskovanju svojih meja. Tudi zato je zelo pomembno, da starši prav v puberteti še bolj dosledno in trdno postavljamo dogovore in meje, za katere se skupaj dogovorimo, kakšne bodo. In tudi vnaprej definiramo morebitne sankcije, če se mulc ne bo držal dogovorov.
Seveda se veliko naše ljube mladine sprva ne bo držalo dogovorov in meja, ker hočejo raziskovati, do kam seže razumevanje in potrpljenje 'tastarih'. Spet podarjam, da smo starši tisti, ki smo na preizkušnji, kako ukrotiti našega mladega človeka ter ga pripraviti na izzive, krivice in priložnosti v življenju. Kajti mladina meni, da si lahko vse dovoli, in to brez kazni in brez prevzemanja odgovornosti. Pa ne drži in naša naloga (naloga roditeljev) je, da jim to dopovemo, preden je prepozno.
Kako pa naj motiviramo svojo mladino?
Mladino, ki je seveda zase najbolj pametna in je požrla vso pamet sveta.
Tako da jim spoštljivo dokažemo, da je svet zunaj družine zanimiv, poln izzivov in da vsaka odločitev nosi določene posledice, za katere mora mladež prevzeti odgovornost. Bolj bodo znali preudarno presoditi, kakšne bodo posledice neke odločitve, bolj bodo ozaveščeni, da je škoda časa in energije za poskuse in poprave.
A kaj ko je mnogo staršev enako nebogljenih v dojemanju sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja. In posledično težko kažejo to pot svojemu odraščajočemu otroku. Pa vseeno pravim, saj sem nepopravljivi optimist, da je za vse nas, starše in najstnike, nujno potrebno hoditi skozi življenje z odprtimi očmi in se učiti iz napak ter se truditi jih čim manjkrat ponavljati. Ker živimo zgolj enkrat.
Napisala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok