Jeza kot močno čustvo je energija, ki lahko ruši vse pred seboj. Ko smo jezni, naredimo veliko hudega, česar se običajno ne da popraviti, ko se ohladimo in nam je žal. Je prepozno, saj je škoda že narejena.
Kako obvladujemo jezo?
Številni teoretiki so izdelali psihološke profile, načrte in strategije, kako upravljati jezo, da se jo lahko pravočasno oblikuje bodisi v sprejemljivo obliko bodisi se jo kanalizira kako drugače, da ne bo imela tako škodljivih ali uničujočih posledic. Jeza namreč podira, nikoli ne gradi.
Opažam, da so predvsem mladi jezni in svoja čustva opisujejo kot močno jezo, ki jih preveva in je ne morejo nadzirati. Duši jih v prsih, in če kaj ni po njihovo ali ne dosežejo tistega, kar so si zamislili, ta notranja kepa jeze izbruhne na plan in je zelo močna in razdiralna.
Ko se tovrstni izbruh unese in napetost popusti, se sesedejo brez moči in energije, črna tema pred očmi popusti, ne spomnijo se vsega, kar so kričali na soljudi, žal jim je in jokajo, a kmalu znova izbruhne napad jeze.
Poti za obvladovanje jeze je več
Da se vrnem k prvotnemu izzivu – kako jezo obvladati. Menim, da je poti več.
Prva bi lahko bila tista, ko že majhnemu otroku straši dovolijo, da pokaže, ko je jezen, na nekaj ali nekoga, in to definirajo kot čustvo jeze (in ne kot žalost, kar številni starši napačno naredijo in s tem povzročijo, da otrok ne loči med tema dvema čustvoma) ter ga usmerijo v to, da lahko na primeren način pokaže svoje nestrinjanje in jezo, a ni treba, da se pri tem izvaja nasilje (verbalno, telesno). Seveda je izjemnega pomena vzor pri starših, ker otrok svoje starše opazuje in v situaciji enako odreagira kot oni. To pomeni, da se moramo tudi starši znati naučiti nadzorovati jezo, kajne?
Druga možnost, kako prijeti jezo za roge, je poiskati vzroke, ki v nas budijo takšen odziv. Zakaj v neki situaciji reagiramo jezno in srborito, v neki drugi pa ne? Kaj je tisti sprožilec, ki nam obarva obraz v škrlatno barvo in zaripli kričimo in bentimo čez vse, ki pridejo mimo? Ko ozavestimo, kaj nas razjezi, priporočam, da se ukvarjate s tem in poskusite razčleniti, kje se vedno znova zataknete. Ko boste odpravili vzroke in sprožilce, ne bo več potrebe po jeznem delovanju.
Tretji način je umiritev telesa z globokim dihanjem in umirjanjem z močjo volje, ko smo čuječi in se zavedamo, da se v nas dviga plima rdeče jeze. Zajezimo jo s tem, ko se prisilimo, da jo znižamo in si pri tem vzamemo čas, kajti telo se je že prestavilo v položaj napada in potrebuje kar nekaj časa, da se hormonski odziv umiri in da se telesne funkcije vrnejo v normalno delovanje.
Vidite, jeza je težka, prizadene ljudi, katerim je namenjena, in ti se običajno branijo nazaj prav tako z jeznim napadom in stopnjevano agresijo.
Tako se sklene začarani krog, ko so vsi udeleženci poraženci, saj jim ni uspelo jeze obvladati. Pri tem seveda pomembno vlogo igrajo napad na ego, maščevalnost, zavist, bes, ki ga ne more posameznik ukrotiti in nadzorovati.
Jeza je lahko tudi motivator
Jeza je lahko tudi tisto čustvo, ki nam pomaga, da se premaknemo iz svoje cone ugodja v območje, ko smo prisiljeni delovati, da nam v neki nameri uspe. Torej je jeza lahko tudi motivator, čeprav bolj redko.
Predlagam, da živimo s seboj in okoljem tako, da sploh ne bo vzrokov, ki bi povzročili jezo. Vem, da to ni mogoče, a lahko se potrudimo vsaj do nekega približka.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo
Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"