Kako lahko pomagamo agresivnemu učencu, ki svoje jeze ne zna brzdati, se pretepa in posledično postaja vse bolj izoliran, z njim pa trpi ves razred.
Nekaj o agresivnosti
Frustracijska agresivnost
Poznamo več vrst agresije in prva je frustracijska, ki izvira iz posameznikovih nezadovoljenih potreb. Otrokove potrebe po sprejetosti v razredu, občutku pomembnosti in pripadnosti ter koristnosti niso zadovoljene, prav tako ne želja po tem, da bi bil najmočnejši ali med najpametnejšimi, zato učenec išče čustveno pozornost, ki jo terja od učiteljev in sošolcev.
Te nezadovoljene potrebe v njem ustvarjajo notranjo napetost, čemur sledi povečano vzburjenje, telo se v tem procesu pripravlja na boj ali beg, v omenjenem primeru umik iz situacije ali pretep s sošolci.
Deluje pa le toliko časa, dokler potrebe posameznika niso zadovoljene, dokler otrok ne doseže cilja, ki se ga največkrat sploh ne zaveda.
Na primer, ko dobi občutek, da je v razredu pomemben, da je dober, čeprav ima pri nekaterih predmetih dodatno strokovno pomoč, sprejet, čeprav so doma revni ali prihaja iz druge države. Na skupino njegova ponavljajoča se agresivnost deluje razdiralno. To pomeni, da med agresivnim otrokom in sošolci postaja vedno večja ločnica.
Instrumentalna agresivnost
Druga vrsta agresivnosti pa se imenuje instrumentalna in se razvije in vztraja zaradi ugodnih zunanjih posledic, ki jih prinaša.
V filmih to vrsto agresivnosti upodabljajo mafijci in tolpe mladostnikov z orožjem. Ta vrsta agresivnosti je naučena. Otrok v šoli postane agresiven, ko se nauči, da s svojo močjo lahko ustrahuje šibkejše sošolce ali učence nižjih razredov, od njih terja denar in grozi, da jih bo pretepel.
Pravzaprav svojo agresivnost izrablja zato, ker ima od okolice koristi. Ker pa se ti dve vrsti agresivnosti med seboj prepletata, lahko rečemo, da otrok ustrahuje vrstnike tudi zato, da zadovolji potrebo po močni osebi, katere se je treba na šoli izogibati, s tem pa si ustvari poseben status.
Kako lahko agresivnemu učencu pomagamo?
Najslabše je kaznovanje, ki agresivnost le še bolj spodbuja in s tem zapleteno situacijo le še poslabša.
Otrok, ki izkazuje frustracijsko agresivnost, ima slabo samokontrolo nad občutki in vedenjem, informacije iz okolja sprejema in jih tolmači drugače, njegovo reagiranje je destruktivno in nima primernih strategij za reševanje konfliktnih socialnih situacij.
Otroka je treba naučiti, kako opazovati sebe, svoje vedenje in čustvovanje. Kaj čustvenega se v njem dogaja, kar ga vodi do jeze, ki jo nato z vedenjem odigra, o čem razmišlja, preden udari, kaj v telesu se začne spreminjati, ko jeza v njem narašča.
S samoopazovanjem na čustvenem, miselnem in telesnem področju lahko zaustavi agresijo, preden izbruhne, kar pomeni, da pohodi zavoro, preden se zaleti v avtomobil pred seboj.
Kontrole jeze se nauči tudi z igrami vlog, kjer je najprej opazovalec; opazuje destruktivno in konstruktivno reševanje konfliktov v socialnih situacijah, nato se v igre vlog še sam vključi. Z omenjeno aktivnostjo se nauči uvideti razmišljanje in vedenje drugih ljudi – opaznega in zakritega ter empatije ali sočustvovanja.
Naučiti se mora tudi pravilnih strategij reševanja težav: predvidevanja pozitivnih in predvsem negativnih posledic vedenja in pravilnih reakcij v konkretnih specifičnih situacijah.
Prav tako se mora znebiti neverbalnih in verbalnih agresivnih vedenj, ki lahko razdražijo sošolce, kot so glasnost, vpitje, kretnje, ki nakazujejo udarce, porivanje, suvanje in ščipanje, spuščanje različnih glasov z namenom draženja drugih ... Tako se uči izražanja brez agresije.
Instrumentalne agresivnosti, ki lahko postane otrokova močna navada, pa ga lahko odvadimo, če mu ugodne posledice, kot je denar, ki mu ga prinašajo šibkejši vrtniki, ukinemo. Naučiti se mora bolj primernih in pozitivnih načinov lastnega uveljavljanja.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?