Naši mladi upi, naša najstniška mladina ... za njo zna marsikateri odrasel človek poreči, da kako je divja, nevzgojena in razvajena. Kdo pa je odraščajoče otroke naredil razvajene in egocentrične, take, ki mislijo, da se ves svet vrti okoli njih?
Odgovor: mi starši smo kreatorji teh naših mladostnikov, ki iščejo svojo (uporniško) pot.
Vedno bolj se zavedam, kako ranljiva in občutljiva kategorija so mladi med višjimi razredi osnovne šole ter tisti, ki zaključujejo srednje šolanje. To so najbolj občutljiva in ranljiva leta, ko se iz otroka levi odrasla oseba in je v tem procesu preobrazbe izjemno izpostavljena preštevilnim dražljajem in okolja, informacijam, ki jih je zelo težko selekcionirati in izbrati ustrezne, ter vplivom staršev, družine, vrstnikov in medijev.
Lahko si samo približno predstavljamo, kako se v sebi borijo in prek metode poskusov in napak nabirajo znanje in izkušnje – bolj ali manj boleče.
Ali jim lahko mi starši pri tem pomagamo?
Sicer bi se pravilni odgovor glasil: da, lahko jim pomagamo, a v resnici ima vsak odraščajoči otrok svojo pot v odraslost, bolj ali manj posuto s tegobami, bolečinami in razočaranji pa tudi uspehi in zadovoljstvom.
Vedno bom trdila, da smo predvsem starši tisti, ki lahko olajšamo mladostniku prehod v odraslost s tem, da jih poslušamo, vendar ne sodimo, ko smo iskreni in odprti do njihovih idej, pobud in potreb, ko si kljub številnim obveznostim vzamemo čas tudi za njih, mlade ljudi.
Opažam, da številni starši spustijo 'ketne' iz rok, ko otrok pride v srednjo šolo in se z njim kaj dosti ne ukvarjajo v smislu čustvene podpore, pozornosti in ljubezni ter opore, ki jo mladostnik še kako potrebuje. Opazijo otroka šele takrat, ko se začnejo dogajati prej nepoznani ekscesi in neprimerno vedenje, ki je dostikrat posledica iskanja pozornosti staršev za stiske, ki jih puberteta in adolescenca vedno prineseta vsakomur.
Morda pomaga, če se na tem mestu mi sami, zdaj baje pametni in odrasli starši, poglobimo v svoje obdobje odraščanja, ko so nas starejši prav tako zmerjali z lenuhi, pobalini in tistimi, ki Bogu kradejo čas. Se mi zdi, da se v teh nekaj dekadah tale pogled ni kaj prida spremenil.
Torej, najstniki iščejo potrditve in kradejo čas staršem prek slabega uspeha v šoli, prek neprimernega vedenja do staršev samih, do širše družine, do učiteljev in drugih avtoritet. S tem potiskajo meje sprejemljivega in pričakovanega vedenja prek meje, ko večina odraslih oseb, s tem tudi staršev, reagira. Običajno seveda negativno, prisilno, z zmerjanjem in vpitjem ter drastičnimi kaznimi in komunikacija se seveda samo še poslabša. Kateri od vas staršev, četudi v stresu in skrbi za mladostnika, zna pravočasno potegniti negativno spiralo čustev za zavoro in se usesti z mladinko ali mladincem ter ga z ljubeznijo poslušati, kaj nam ima naposled za povedati.
Si mislite ob temle: s kakšno ljubeznijo, če zaradi mulca izgubljam živce, dobivam sive lase in me kličejo v šolo vsak drug teden.
Ampak ne pozabite, mi starši smo jim še vedno največja opora in če ne bodo dobili podpore in razumevanja doma, ga bodo iskali žal na ulici in pri ljudeh, za katere verjetno ne bi radi videli, da so del otrokove socialne mreže.
Seveda so nekateri otroci težje vodljivi in vzgojljivi, spet drugi pridno in marljivo izpolnjujejo svoje naloge in izzive, da starši skoraj ne vedo, da imajo najstnika v hiši. Recept se morebiti skriva v tem, da nekateri starši poslušajo otroka že v zgodnji dobi, mu dajejo ustrezne meje, ljubezen in varnost, ko zagrozijo s kaznijo, jo tudi izvršijo ter iz cicibana pozneje v puberteti oblikujejo odgovorno in preudarno mlado osebo. Srečno!
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na info@svetovalnica.si ali pokličite na tel. št.: 031/666-168.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?