"Bo že bolje," pogosto slišimo ali pa si to rečemo kar sami. Namig, ki je načeloma dober. Seveda je še bolje, če znamo preteklost pustiti za seboj. Toda to pogosto ni lahka naloga.
Večkrat slišimo, da čas celi vse rane. In že mora držati, saj z leti res nekako pozabimo na prevaro partnerja, krivice v službi, težko otroštvo ... Ob tem pa si včasih tudi mislimo, kako počasi teče ta čas. To se zgodi predvsem takrat, ko nam vedno znova očitajo iste reči, in tudi takrat, ko leta in leta razglabljamo o neki temi, ki je za nas žalostna in boleča.
Boj z lastnimi občutki
Dokler nas nekaj teži, seveda ne zmoremo kar pozabiti na težavo. Toda vedeti moramo, da nezvesti mož, zoprni šef ali čustveno hladni starši niso tisti, ki nas pestijo. Spopasti se moramo s svojimi lastnimi občutki!
To je že lažje. Zakaj? Ker imamo možnost, da spremenimo svoja čustva. Včasih je potreben pojasnitveni pogovor, včasih pa je treba sprejeti popolnoma zavestno odločitev.
S preteklostjo se spopadamo zelo različno
Predstavljamo nekaj primerov:
Sandra, 38: "Hočem vedeti, zakaj se je zgodilo!"
Prizadeta je in zmedena. Izvedela je, da jo je mož pred šestimi leti prevaral. Govoriti hoče z njim – o njuni zvezi in o tej aferi. On pravi le: "Ni kaj za povedati. Tega je že dolgo. Pozabiva na ta pripetljaj."
Psiholog: Sandra ima pravico izvedeti, kaj in zakaj se je zgodilo. Le če bosta oba pripravljena na odkrit pogovor, bosta lahko ugotovila, ali ima njun zakon prihodnost.
Nina, 42: "Tako me je nahrulil."
Nina je imela čudovito službo – povsem blizu svojega doma. In še dobro plačano. Vendar je morala dati odpoved. Šef je bil prava nočna mora – do nje in do sodelavcev. To so vsi priznali. Pa vendar se danes po petih letih nihče več noče pogovarjati o tem. Razen nje.
Psiholog: Nina bi morala počasi pozabiti na neprijetnosti s šefom. Lahko smo sicer žalostni in jezni, toda sčasoma mora iz tega zrasti nekaj novega. Če se mesece in mesece nič ne spremeni, je to dobro znamenje, da je treba ustaviti kritične misli in iti naprej.
Katja, 34: "Rada bi, da bi mi mama prisluhnila."
Odkar ima otroka, se pogosto spomni na svoje otroštvo. Predvsem se spominja dni, ko je morala ob spuščenih roletahhttps://tehrol.com/rolete/ po cele dneve vaditi računanje. Danes ve, da je njena mama hotela le najboljše, pa vendar bi se rada pogovorila z njo. In ji povedala, kako se je takrat počutila.
Psiholog: Katja mora govoriti s svojo mamo – a v miru. Včasih se moramo znova malce potopiti v preteklost, da jo lahko nekako zaključimo in da znamo tako prevzeti odgovornost zase, za svoje dobro počutje, sedanjost in preteklost. To tudi pomeni, da spregovorimo o neprijetnih prigodah in da poskrbimo, da nas drugi poslušajo.
Pozabite na preteklost
Sprejemanje
Zgodila se je krivica. In ta nas nenehno muči. Vendar pa je to le del sveta odraslih, v katerem morate sprejeti dejstvo, da se dogajajo tudi krivice in da vsi ljudje vendarle niso dobri.
Cenite se
Ko smo žalostni in jezni, nam manjka nekaj zelo pomembnega: sočutje do samih sebe. Objemite se in si recite: "Res so bili grdi do tebe. Imaš vso pravico, da si prizadeta in užaljena."
(Notranja) diskusija
Na žalost so pogovori, v katerih se razrešijo vse težave, zelo redki. Obstaja pa še ena pot. Na list papirja napišite vse, kar vam leži na srcu. Nato vse skupaj glasno preberite – kot če bi imeli sogovornika in bi vas ta poslušal.
Recite stop
Po nekaj časa ukvarjanja s preteklostjo pride do točke, ko se je treba odločiti, da boste pozabili nanjo in šli naprej. Če vas potem znova in znova še vedno prevevajo neprijetni občutki, si recite: Stop. To je pozabljeno. Gremo naprej.
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem