Otrok gre v svojem razvoju od približno četrtega do šestega leta skozi fazo trme. To fazo imenujem 'prva puberteta'. Prav v tem obdobju namreč otrok raziskuje meje, ki mu jih določajo starši, okolje, sorojenci, vrtec, saj se začenja zavedati, da ni več eno z mamo, temveč da je samostojna oseba.
Klasična napaka
Veliko staršev jo dela. Svoje otroke jemljejo kot bitja, ki jih sicer neizmerno ljubijo, a jim ne dajejo pomena, ki jim pripada. Otroci v tem predšolskem obdobju so že navihani, svojo bistrost izkazujejo na nešteto načinov, iznajdljivi so in zelo domiselni. Če starši tega ne znajo uvideti ali se jim celo posmehujejo, lahko otroka v kali zatrejo in v lastnem otroku ubijejo vsako željo po raziskovanju, preizkušanju mej in samostojnosti.
Prvi pogoj za zdrav in kakovosten razvoj otroka
To je vsekakor
- brezpogojna ljubezen staršev,
- občutek sprejetosti in
- varnosti.
Ko so ti trije osnovni elementi zadovoljeni, lahko otrok začne raziskovati zunanji svet.
To je zelo podobno pravi najstniški puberteti, ko se začne mladostnik iskati in se sprašuje, kdo je, zakaj je, kaj je njegovo poslanstvo, ter prav tako začenja preizkušati meje, ki mu jih določijo predvsem starši.
Prav tako predšolski otrok nujno potrebuje meje, ki pa naj jih starši jasno in transparentno prikažejo otroku ter mu pojasnijo tudi posledice, če postavljene meje krši. Otroku je treba povedati, da so meje potrebne za njegovo varnost, v okviru meja pa lahko raziskuje.
Če želimo imeti srečne in zadovoljne otroke, je v to treba tudi vložiti starševsko energijo, ideje in sposobnost vztrajati pri mejah, ki smo jih kot starši določili. To je sicer težko in zelo naporno, verjemite pa, da se vam bo v 'veliki' puberteti pri najstniku zelo obrestovalo. Če bomo otroku v 'prvi' puberteti dopovedali, da je treba meje upoštevati, bo to najstnik razumel in imel s tem mehanizmom manj težav ter bo lažje iskal svojo pot v odraščanje in se počutil bolj varnega.
Na prvi pogled je to videti nasprotujoče, pa vseeno se zamislite nad dejstvom, da je tako otroku kot najstniku treba po milijonkrat povedati, da naj rečejo NE izzivom, ki jih pred otroke in mladostnike postavljajo sovrstniki, družba, negativne in nevarne življenjske situacije. To jih lahko naučimo tako, da jim dopovemo, zakaj je to zanje ustrezno, hkrati pa bodo znali tako tudi sami drugemu postaviti meje.
Kaj to sploh pomeni – postavljati meje?
To pomeni, da določimo okvire, v katerih se lahko otrok giblje, da se mu ne bo kaj hudega zgodilo.
Najpogostejši primer: cesta se prečka na prehodu za pešce ob zeleni luči na semaforju – seveda moramo biti starši vedno vzor, in to dosledno upoštevati, pa tudi če bi raje otroka vlekli za roko čez cesto kar nekje na sredi cestišča, saj se nam zdi prehod predaleč!
Drugi primer: ko se dogovorimo, da se soba po igranju pospravi, je pri tem treba vztrajati, tudi če si bo naš malček izmislil tisoč in en izgovor, da mu tega ne bi bilo treba. Mirno vztrajamo in povemo, da smo se tako dogovorili, v skrajni sili mu lahko pri pospravljanju tudi malenkost pomagate, kar pa ne pomeni, da sami pospravite, saj je to otrokova naloga.
Kljub vsej naši dobri volji se v tem obdobju pri malčku pojavljajo navali trme, ki lahko hitro izzvenijo, če smo starši pri tem čuječi in ravnamo previdno in pametno. Kljub otrokovemu negodovanju, izsiljevanju ali metanju po tleh staršem svetujem, naj se najprej sami umirijo in zbrano razmislijo, kako bodo trmo tako obvladali, da bo izgubila svoj naboj.
Najbolj tipičen primer, ki smo mu bili že kdaj priča, bi lahko bil: sredi trgovine leži zaripel otrok in kriči, da hoče nekaj, česar starši nočejo kupiti. Temu se lahko izognemo precej elegantno. Namreč, z otrokom se predhodno dogovorimo, da si v trgovini lahko izbere eno majhno in poceni stvar, vendar res samo eno.
S tem se izognemo temu, da bi se otrok počutil zapostavljenega, in obenem ga upoštevamo kot pomemben subjekt pri nakupovanju. Upam napisati, da se metanje po tleh v tem primeru ne bo dogajalo.
Seveda se bo kdaj zgodilo, da bo otrok v nakupovalni voziček prinesel dve, tri ali štiri malenkosti, a ga pri tem prijazno opomnite, da sta dogovorjena le za eno stvar in naj preostale nese nazaj. Otrok naj odloči, kaj bo ostalo v nakupovalnem vozičku in kaj bo odnesel nazaj na polico. S tem otroku krepite tudi občutek pomembnosti, saj se lahko samostojno odloča o zadovoljevanju svojih potreb.
Poslušajte svoje otroke
Poslušajte svoje otroke in naj bodo prožni v svojem razmišljanju, ne omogočite otroku vsega, kar si izmisli, da bi imel (pa čeprav si to lahko privoščite), in se bolj osredotočajte na to, da mu izkazujete svojo ljubezen, pozornost in srečo, ki jo občutite, ko ste z njim.
S tem boste omogočili sebi in tudi otroku, da premikanje mej in trma ne bosta tako boleča in neznosna. Posledično bo otroku lažje tudi pozneje v najstništvu in kot odrasli in odgovorni osebi, ki bo svojo ljubezen lahko predajala naprej svojim otrokom.