Čeprav je znanstveno ne moremo dokazati, intuicija obstaja.
Morda se intuicija zdi prav nič več kot le nerazložljiva slutnja ali nekakšen skrivnostni občutek, ki nas rahlo potisne proti določenim izbiram, dejanjem ali celo mislim. Res je. Ne moremo je videti na optični sliki možganov, kot lahko vidimo nekatere nevrološke funkcije in umska stanja. Ne vemo, kje v možganih pravzaprav sploh 'biva' intuicija, in če smo še iskrenejši, ne vemo niti tega, ali biva le izključno v možganih. Ni izsledljiva na EKG-sliki, medtem ko to velja za električne impulze srca, denimo.
Intuicija je kot obveščevalni sistem
V knjigi Sozvenenje avtorica Joyce Whiteley Hawkes, ki je znanstvenica in celična biologinja, na koncu pa postane tudi zdravilka, iz svojega raziskovanja in izkušenj navaja, da je intuicija del zapletene notranje 'obveščevalne operacije', pri kateri celice nenehno zbirajo, predelujejo in razširjajo informacije. Gre za sporazumevanje med možgani, umom, telesom in duhom. In tako kot naša čutila omogočajo, da razumemo okolico, tako naš občutek intuicije nenehno spremlja naše notranje in zunanje okolje.
»Intuicija nas lahko opozori na preobrat v okoliščinah ali čustveni energiji v nekom, ki ga poznamo, ali pa nas potisne v določeno smer pri vsakodnevnih odločitvah. Svojim intuitivnim slutnjam lahko sledimo in pri delu sprejemamo visoko učinkovite odločitve ali pa začutimo še nediagnosticirano telesno obolenje. Bolj ko smo uglašeni s svojim intuitivnim čutom, bolj zavestno lahko pridobivamo njegova sporočila in delujemo iz tega globljega zavedanja.«
Tisti, ki so bolj skeptični, menijo, da se zanesljivost teh slutenj pomika vse od pomote pa do srhljive pravilnosti, da se tisto, kar imamo za intuicijo in čemur slepo sledimo, včasih izkaže za hudo napako. Drugi spet menijo, da je intuicija izredno zanesljiva, da pa je še bolj zanesljiva, lahko dosežemo s svojim urjenjem.
Kaj so delali naši predniki
Seveda so se zanašali na intuicijo. Predvsem takrat, ko je šlo za preživetje. In za to je šlo mnogokrat. Med nekaterimi domorodnimi ljudstvi so takšne prakse, ki omogočajo dostop do subtilnih sporočil iz okolice ali tudi od drugih ljudi, zelo cenjene. Za primer naj navedem, da so člani nekega aboriginskega plemena v Avstraliji druge skupine, ki so bile od njih oddaljene, z dimnimi signali opozarjali, da bo nekdo poslal sporočilo zgolj z – mislimi. Oddaljena skupina se je običajno odzvala tako, da je poklicala z nadnaravnimi močmi obdarjenega posameznika, da je lahko 'ujel' to sporočilo. V modernem času pa svoj intuitivni čut gojimo kar skozi vsakodnevne izkušnje.
Avtoričina hoja po žerjavici
Joyce v knjigi opisuje svoj mentalni znanstveni um, ki ji nekako ni dovoljeval, da bi verjela, da ni nujno, da hoja po žerjavici povzroči opekline. Kot celična biologinja je še predobro vedela, kaj se zgodi s kožo in njenimi celicami, če stopicaš po žerjavici ali ognju. Vendar je zaradi svoje lastne raziskave in svoje poklicne radovednosti vendarle poskusila.
No, naj omenim, da je avtorica imela drugačen pogled na življenje, predvsem bolj odprt, ker je pred kratkim doživela obsmrtno izkušnjo. Zato je bila za strogo znanstvenico netipično odprta za nove stvari, ki jih vsekakor ne bi mogli uvrstiti med področja, ki bi jih uradna medicina kakorkoli spoštovala ali o njih mislila kaj dobrega. Od prijateljev je slišala za Tollyja Burkana, ki je hojo po žerjavici predstavljal že od sedemdesetih let 20. stoletja. Skupaj z učenci je do vključno leta 2008 skozi žerjavico povedel tri milijone ljudi, med njimi so bili tudi izvršni direktorji podjetij Microsoft, American Express in Met Life.
»Le nekaj minut preden sem se res spoprijela z ognjem, sem napeto prisluhnila govoru Tollyja Burkana. Povedal nam je, da ga je doživetje preobrazilo in da je njegov cilj pomagati drugim, da se naučijo obvladovati strahove, ki jih ovirajo. Hoja po žerjavici, je pojasnil, ponuja uporabo globoke intuicije in delovanja za poživljajočo osvoboditev iz krempjev strahu ... Tolly je opisal tveganja in nevarnosti, s katerimi se bomo srečali – ali pa vsaj, s katerimi se bodo srečali drugi udeleženci hoje po žerjavici. Pojasnil je, kako naj prisluhnemo svojemu intuitivnemu čutu in mu dovolimo, da nas vodi. Če bo ob tem naše 'drobovje' mirno, lahkotno in sproščeno, bo to jasno notranje sporočilo, da bomo varno prečkali ogenj, je dejal. Če bi se ta notranji čut zakrčil, prežel z odporom ali zavozlal v strahu, ne bi bilo varno. Z drugimi besedami, lahko zaupaš svojemu občutku v drobovju – vendar mu moraš jasno prisluhniti in ne dovoliti, da bi sporočilo zameglila strah ali nespametnost.«
Joyce se je pridružila članom.
Opazovala je prvo žensko. Sama takrat še ni bila odločena, da bo poskusila, pravzaprav je bila odločena, da ne bo. Ta ženska je mirno stopila na žerjavico, potem pa v hitrem tempu prehodila to žerjavico. Na koncu je stopila z nje z veselim in začudenim pogledom. Ni je opeklo, bila je povsem v redu. Sledil je par, s katerim je bilo popolnoma enako. Potem pa je sledila ženska, ki se je le nagnila naprej, a ni bila odločena za prvi korak. Trpela je za telesno invalidnostjo, zaradi katere je morala uporabljati bergle. Tolly je to opazil in ji glasno dejal, da naj hojo po žerjavici uporabijo le tisti, ki lahko hodijo brez pomoči. Ženska ga ni poslušala, bliskovito se je pognala iz skupine in stopila na žerjavico. Po tretjini poti je začela kričati, dva od Tollyjevih pomočnikov sta skočila iz skupine in jo zgrabila. Dobila je opekline, odpeljali so jo v bolnišnico. Zdaj je bilo vsem jasno, česa se v resnici lotevajo.
In takrat se je v Joyce nekaj predramilo, poskočilo. Stopila je iz skupine, se pomaknila na začetno točko ter brez oklevanja zakoračila na žareče ogorke. Imela je občutek, kot da bi hodila po žametu. Čutila ni nikakršne vročine, nič je ni peklo, le neskončno vznemirjeno je lebdela in se gibala – vse do zadnjega koraka. Zanimivo. Namreč, za premikanje po žerjavici je potrebovala deset korakov, ob zadnjem pa je pomislila: Kaj neki delam? Zakaj me nič ne peče v noge? In potem se je zgodilo. Ob tej misli se je zazdelo, da se je levo stopalo prebudilo, tako opisuje, in se pognalo v ta ogenj resničnosti. Vanj sta zarezali vročina in žgoča bolečina. Vendar je bila hitro na drugi strani.
Kaj se je zgodilo?
Joyce je bila navdušena in začudena; kako je lahko hodila tako dolgo po ognju, bilo je tako hitro, intuitivno. Zakaj je stopila na žerjavico? Zato, ker je bila prepričana, kar je občutila fizično in miselno, da je varno stopiti naprej takoj. Tega ni znala pojasniti, toda intuitivno je vedela, da bo varna. Natančno ta občutek globoke jasnosti jo je povedel skozi žerjavico varno. No, skoraj.
Iskanje dejanj, ki ste jih opravili intuitivno
Dobro je, če pomislimo na uspešna dejanja. Koliko se takrat zanašamo na svoje analitične sposobnosti? Kolikšen del ima intuicija? Poskušajmo ugotoviti, kje se ti dve združita oziroma koliko je ene in druge. Kako lahko ta dva pristopa združimo, da se naprej pomikamo najbolje, kolikor se le da?
Primer: enega od sodobnih vodilnih ameriških raziskovalcev raka slavijo predvsem zaradi njegovega intuitivnega čuta, ki je pripeljal do precejšnjega napredka pri zdravljenju raka. Carlo Croce. Zanj menijo, da ima neverjeten znanstveni instinkt. Pravijo, da je zmožen zavohati zanimive stvari in da se nikdar ne zmoti.
Običajno se deli intuicije lahko pojavijo pri delu tudi tako, da človek pridobi nekakšno intenzivno 'vedenje', kako ravnati s človekom. Saj veste, kaj mislim. Ali pa dobimo neverjeten občutek in kar nenadoma vemo, da oseba ne govori resnice, začutimo, da je v ozadju nekaj drugega. Včasih telesno začutimo bolečino drugega. Depresijo ali slabost, denimo. Vse to je intuicija. Tudi empatija.
Kako naj delujemo s pomočjo intuicije?
Ko se sprašujemo o življenjskih odločitvah, smereh ali zdravju, je dobro, če vstopimo v mirno in tiho stanje duha tako, da uporabimo podobe tistega, kar za nas pomeni miren kraj. Vizualizirajmo. Popolnoma se osredotočimo na ta mir. Takrat naj bi se pojavil intuitivni dražljaj. Takrat se postavimo s pomočjo vizualizacije v položaj, ki ga še preiskujemo ali za katerega se še odločamo. In potem se prepustimo občutku.
Na primer, če ne veste, ali bi nekam odpotovali, si to potovanje predstavljajte, in če se ob tem porodijo lepi in prijetni občutki, potem je to najbrž prava odločitev. Če pa ob tem začutite nelagodje, strah, nejevoljo, ali pa je naše telo postalo težko od pomanjkanja življenja, takrat je to po vsej verjetnosti zgrešena smer. Smo napeti, smo sproščeni, dihamo plitvo ali globoko? Če smo sproščeni in neučakani, dihamo pa enakomerno in neovirano, je to verjetno znamenje, da se razvija zanesljiva intuicija. No, vendar moramo pri vsem tem uporabiti tudi razum. Je delovanje izvedljivo in razumno?
Z obema pristopoma skorajda ne bi smeli zgrešiti. No, vsaj v večini primerov ne. Pa srečno z intuicijo.
Besedilo: Damjana Bakarič
Preberite še: 3 načini, kako se izvleči iz brezupa