Prehranjevalne navade zelo odsevajo posameznikovo stanje duševnega zdravja ter veliko povedo o njegovih čustvenih potrebah. Že od rojstva s hranjenjem vzpostavljamo pomemben odnos z mamo, zato se proces pogosto enači z ljubeznijo, na kar kažejo tudi številni pregovori (na primer rek Ljubezen gre skozi želodec). Kadar se v tem odnosu pojavijo motnje ali težave, hrana pozneje pri posamezniku ne pomeni le sredstva njegovega obstoja, temveč se ji začne pripisovati predvsem pomen zagotavljanja psihičnega obstoja.
Ob motnjah prehranjevanja navadno pomislimo na anoreksijo in bulimijo. Ob nenehnem bombardiranju z informacijami o škodljivosti vsakodnevne prehrane in nasproti nezdravemu prehranjevanju ter prenažiranju pa se zadnje čase vse bolj pojavlja nova duševna motnja, ortoreksija (orthos v grščini pomeni pravilno, oreksija pa apetit).
Vendar bi bilo zmotno misliti, da so le mediji tisti, ki narekujejo psihične motnje, saj te nastanejo v bolj zapletenem odnosu med družbo, družino in posameznikovim načinom soočanja z vsakdanjimi težavami. Na posameznikov popačen odnos do hranjenja ima zagotovo največji vpliv njegovo družinsko okolje, odnos do hranjenja, ki je prevladoval, ter način, kako so se zadovoljevale njegove čustvene potrebe.
Kadar je ta neustrezen, nastanejo psihični konflikti, posameznik pa ne more izoblikovati zdrave samopodobe. Tako hrana in proces hranjenja zavzameta osrednje mesto v njegovem načinu soočanja z vsakdanjimi čustvenimi stanji in življenjskimi situacijami.
Kompulzivno prenajedanje
Pri previsoki telesni teži je največkrat v ospredju motena kontrola sitosti, zaradi česar na človeka pri iskanju hrane močneje vplivajo zunanji kakor notranji fiziološki dražljaji. Posamezniki skorajda ne vedo, kdaj so lačni in ne poznajo občutka sitosti. Tek poleg zunanjih dražljajev sprožijo predvsem različne oblike neprijetnega počutja in tako hrana kaj kmalu dobi funkcijo tolažbe za zadovoljevanje neizpolnjenih čustvenih potreb. Psihologi so tiste, ki trpijo zaradi čezmerne teže, povezane s kompulzivno potrebo po hrani, razdelili v štiri kategorije:
1. V prvo sodijo tisti, ki jih požrešnost prevzame nenadoma, te pa nato niso sposobni nadzorovati. V stanju vznesenosti zato zaužijejo ogromne količine hrane.
2. V drugo kategorijo sodijo posamezniki, ki se že zbudijo z nekontroliranim občutkom lakote in jih ta spremlja ves dan, zaradi česar želijo neprestano jesti.
3. V tretjo kategorijo sodijo nenasitni jedci, ki jih običajno občutek lakote ne pesti ves dan, a se ne morejo nadzorovati, kadar se znajdejo pred mizo, polno hrane.
4. Redkejši so nočni jedci, ki jih neizmerna lakota popade šele ponoči in običajno ostanejo nepotešeni ne glede na to, koliko hrane zaužijejo. Zaradi nenehne nočne potrebe po hrani je moteno tudi spanje. Požrešnost se običajno preneha z jutrom, ko nasprotno nastopi pomanjkanje apetita. Ob takih motnjah prehranjevanja se večinoma pojavljajo močni občutki krivde in depresije. Zato se kaj hitro ustvari začaran krog. Pojavi se prava odvisnost od hrane, ki jo lahko enačimo z odvisnostjo od drog.
Vzroki za obsesivno prenajedanje se velikokrat pojavijo že zgodaj med odraščanjem, predvsem takrat, kadar starši sistematično na vsako otrokovo potrebo odgovarjajo s hrano, svojo pozornost pa pretirano usmerjajo na njegovo sprejemanje. Zaradi takega vedenjskega vzorca pride do pomanjkanja moči jaza za predelovanje življenjskih konfliktov, čustvenih stanj in frustracij.
Ker so se te v otroštvu reševale s hrano, ne pa s konstruktivnejšimi vzgojnimi pristopi, ki bi pomagali izgraditi ustrezne psihološke mehanizme soočanja s frustracijami, se te tudi pozeje ne morejo ustrezno predelati. Zato se kompenzirajo prek tolažbe s hrano.
Pri preveliki telesni teži, pri kateri je v ozadju motnja hranjenja, tako pogosto srečamo močno materinsko kompenzacijo. Pretirane količine hrane so obramba pred napetostjo, nezadovoljstvom in stanjem strahu, predvsem tistim z depresivnim podtonom, ter beg v izolacijo zaradi občutkov nepopolnosti, nezadostnosti in pretirane ranljivosti.
Ortoreksija
Ko je pred desetimi leti Bratman prvič objavil motnjo po imenu ortoreksija, se je večina nutricionistov uprla, saj so na pretirano željo po zdravi prehrani gledali kot na rešitev od nezdravega načina prehranjevanja in pretiranega nažiranja. Čeprav kar 65 odstotkov Američanov trpi zaradi čezmerne telesne teže, nevarnosti obstajajo tudi v pretiranem ubadanju z zdravo prehrano ter zdravim načinom življenja, ki prav tako v ozadju nosi psihološke motnje.
Čeprav je osredotočenje na zdravo življenje in prehranjevanje načeloma zelo priporočljivo, asketizem v pravi meri namreč kaže na duševno zrelost človeka, pa je obsedenost z zdravo prehrano zaradi nezdravih psiholoških vzgibov nekaj povsem drugega. Navadno je v ozadju take obsedenosti bazična, konstantna anksioznost, ki jo posameznik ne more rešiti drugače.
Rešitev najde v različnih ritualih, kot je neprestano razmišljanje o zdravi prehrani do te mere, da ta začne omejevati njegovo vsakdanje življenje ter socialne stike. Čeprav skrajno ortoreksijo nekateri povezujejo z anoreksijo ter bulimijo, pa je izvor težave s psihološkega vidika vseeno nekoliko drugačen.
Pri anoreksiji in bulimiji gre namreč predvsem za nerealno in izkrivljeno doživljanje sebe in lastnega telesa. Pri ortoreksiji je motnja v tem pogledu nekoliko blažja, čeprav je tudi pri tej motnji prisoten določen odstotek smrtnosti. V ozadju motnje pa ni toliko prizadeta samopodoba ter posledično želja po hujšanju, temveč bolj kompulzivna potreba po ohranjanju čistosti telesa, zaradi česar so prizadeti predvsem človekov življenjski ritem ter socialni stiki, redkeje pa zdravje.
Kadar obsedenost z zdravo prehrano doseže to mero, da o zdravi prehrani premišljujete več kot tri ure dnevno in več dni vnaprej načrtujete jedilnik, vam uživanje zdrave prehrane dviguje samospoštovanje in se počutite krive, če užijete nezdravo hrano, obstaja veliko možnosti, da trpite za ortoreksijo.
Poiskati psihoterapevtsko pomoč
Obe motnji prehranjevanja, tako ortoreksija kot kompulzivno prenajedanje lahko resno prizadeneta kakovost vsakdanjega življenja, predvsem zaradi nenehnega premišljevanja o hrani in posledično nezdravega pridobivanja teže ali pa nenehnega razmišljanja o zdravi prehrani in posledično popolnega izogibanja restavracijam in obsedenega načrtovanja menijev, zaradi česar je ohromljeno človekovo delovanje.
Kadar prehranjevalne navade posežejo v družinske in prijateljske odnose, kadar hrana dobi osrednje mesto človekovega premišljevanja in delovanja, obenem pa prinaša težko obvladljive občutke krivde, je morda čas, da obiščete strokovno psihološko pomoč.
Špela Klara Jambrek, univ. dipl. psihologinja
Mnenje strokovnjaka
1. Kdaj motnja prehranjevanja postane motnja hranjenja? Katera so strokovna merila in kako jih opazimo drugi?
Motnje prehranjevanja so nekakšna predstopnja motenj hranjenja. Težko je postaviti trdno ločnico prehoda, saj je ta postopen in včasih precej dolgotrajen. Dejstvo pa je, da imajo ljudje z motnjami hranjenja motnje v prehranjevanju, obratno pa tega ne moremo sklepati.
Strokovno lahko rečemo, da je pri osebi prišlo do motnje hranjenja takrat, ko ugotovimo, da hrana preokupira njene misli, da spremeni način vedenja do takšne mere, da ta neugodno vpliva na telesno zdravje in duševno ter socialno funkcioniranje.
Ljudje okoli obolelega žal motnjo pogosto opazijo prepozno, ko je navzven že zelo očitna (npr. majhna ali tudi velika telesna teža, umik iz socialne okolice, druge spremljajoče motnje npr. depresija ipd. ) ali ko jo prizadeti zaradi nezmožnosti obvladovanja motnje izrazi sam. To pa še ne pomeni, da je motiviran za spremembo oziroma zdravljenje.
2. Ali obstaja skupno psihološko ozadje motenj hranjenja, kot sta ortoreksija in kompulzivno prenajedanje?
Težko bi govorili o skupnih ozadjih obeh motenj, saj je vsaka motnja hranjenja skupek različnih faktorjev, ki v različnih kombinacijah lahko pripeljejo do motnje. Vsekakor so pomembni tisti dejavniki okolja (predvsem družinskega), ki pomembno vplivajo na razvoj samopodobe, ki narekuje zmožnosti razreševanja stisk in težav.
Pomemben je odnos družine do hrane in hranjenja (pogoste diete, poglavitna orientacija v hrano ipd. ), uporaba hrane kot vzgojnega pripomočka, neustrezna komunikacija v družini (preusmerjanje na hranjenje), neustrezen partnerski odnos staršev, nefunkcionalno starševstvo ter duševne, telesne in spolne zlorabe v družini.
Poleg okoljskih faktorjev seveda ne smemo zanemariti predispozicij, s katerimi vstopamo v svet (npr. temperament) in se z njimi odzivamo na vzpodbude in ovire v okolju ter tako tudi sami vplivamo na to, kako se bo okolje odzivalo na nas.
3. Kakšna dinamika in kakšna struktura prevladujeta pri obeh? Razlike?
Za ljudi z ortoreksijo je značilno, da težijo k redu in popolnosti. V tem so izrazito togi ter strogi in kaznovalni, tako do sebe kot do drugih. Delujejo samovšečno, gojijo težnje po superiornosti nad drugimi ljudmi, pri sebi pa favorizirajo telesno podobo.
Težko obvladujejo neugodna čustva, kot so jeza, strah, žalost, razočaranje ipd. ter v svoj perfekcionizem vključujejo fantazije o nesmrtnosti, ob tem pa doživljajo strah pred nemočjo in minljivostjo. Strah poskušajo obvladovati s pravilnim in popolnim prehranjevanjem, kar naj bi zagotovilo 'večnost' in anuliralo narcisistične travme o minljivosti.
Pri kompulzivnih jedcih pogosto govorimo o pasivno odvisnih osebah, ki hrano zlorabljajo v namene zapolnitve občutkov notranje praznine, pri čemer zmanjšujejo stalno tesnobo, ki izvira še iz zgodnjih čustveno neustreznih vezi pri navezovanju in osamosvajanju s pomembnimi osebami.
Zato so izraziteje negotovi, neodločni in pasivni, zaradi telesnih, zdravstvenih in psihosocialnih posledic prekomernega hranjenja se pogosto doživljajo še bolj odrinjene in nesprejete, pri čemer hrana kot primarno sredstvo zadovoljitve dobi še večji pomen pri potešitvi neprijetnih občutkov.
Dr. Matjaž Copak, psihiater in strokovnjak za motnje hranjenja
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?