Vse preveč radi se umikamo za svoje bele plotove in zidove, na svoje koščke vrtičkov in njiv ter si omislimo natančno puljenje plevela vsak dan, če je treba tudi večkrat, samo da se ne bi bilo treba ukvarjati s partnerjem ali zakoncem.
Spoznanje, da se rajši ukvarjamo z vrtičkom in 'štihanjem' gredice kot s komunikacijo, s pogovori in razčiščevanjem sprotnih težavic, preden prerastejo v težave, je pač zelo žalostno.
Partnerja dolga leta živita sicer fizično skupaj, materialno ustvarita domek in v njuno partnerstvo pridejo še otroci, se pravi, da do popolne sreče manjkata še domača solatka in peteršilj.
Iz dneva v dan partnerja delujeta po ustaljenem ritmu, pogovarjata se o logistiki prevoza otrok, o tedenskem nakupovanju, o tem, kdaj kateremu avtu poteče registracija, in o podobnih trivialnih in vsakodnevnih stvareh, a kaj ko se o sebi, o svojih čustvih, potrebah, željah ali le o čem skupnem sploh ne pogovarjata. Zakaj bi izgubljala čas s tem? Pa saj nam je super tako, kot je.
Pa minejo leta, otroci so že tako veliki, da ni treba biti z njimi 24/7, starša teh otrok pa sta skozi vsa leta pozabila, da sta poleg staršev še vedno partnerja, saj se s tem nista ukvarjala. Večini zakoncev je to normalno in več ne potrebujejo.
Zakaj pa potem ostrmijo in ne morejo verjeti priznanju partnerja, da si ne želi več take mimobežne skupnosti? Ali da se je zaljubil/zaljubila v drugo/drugega?
In potem so tu bolečina, šok in nezaupanje
Seveda je v prvem hipu konec sveta. Bolečina, šok in nezaupanje so močni in v takšnih trenutkih človek ne more trezno razmišljati, vem. Zato pa zdaj pišem tele vrstice, ker bi vam rada vsaj malo prihranila te velike pretrese v vašem partnerstvu in vas poskusila ozavestiti, da se pogovarjajte, imejte radi in se ukvarjajte drug z drugim veliko prej, preden bo zastavica padla in bo res prepozno.
Ali se res ne zavedate, da vsaka sekunda, ki jo zdaj živimo, gre mimo in se ne vrne nikoli več? Da smo z vsakim dnem, ki mine, za dan starejši? Da se priložnosti, ki jih imamo zdaj, ne bodo več vrnile ali nas počakale, da jih bomo znali razbrati in jih pograbiti? Da, to je vse resnica.
Ukvarjajte se s tistim, kar vas osrečuje
Vseeno verjamem, da lahko marsikaj storite za to, da te sekunde in dnevi minejo v prijetnem, ljubečem in veselja polnem vzdušju. Kje pa piše, da moramo kar naprej jamrati, se pritoževati in kritizirati? Uh, sem pozabila, da je to nacionalni šport našega naroda.
Pa kaj, dajmo to preseči in se ne pustimo ujeti v kalupe, temveč se tej paradigmi uprimo tako, da se začnemo manj ukvarjati s plevelom na vrtu in s prekopavanjem tistih nekaj kvadratnih metrov sicer dragocene zemlje ter se začnimo več ukvarjati s sabo, s tem, kar nas osrečuje in za kar ne potrebujemo pobega med tiste nebodigatreba rastlinice.
No, seveda je treba oplesti gredice in prekopati ter zrahljati zemljo, se strinjam, a to ni treba obsesivno početi vsak dan. Če pa že, si po končanem delu vzemite čas še za partnerja ali partnerico, pocrkljajte se, posvetite se drug drugemu in ne pozabita si povedati vsega tistega, kar vaju žuli, kar morata razčistiti, poskusita pa vse to označiti še z dobro voljo in privrženostjo pozitivni energiji in volji.
Verjemite, da bo tudi solatka z začetka tega razmišljanja bolj teknila, saj bo rezultat vašega dela, volje, ljubezni in tudi skomuniciranih pomislekov ali idej, ki bodo vsem polepšale in osmislile zdravo prehranjevanje. Česa smo se naučili? Med drugim tudi tega, da lahko zdravo jemo in se imamo super v svoji družini in drug z drugim. In to je najdragocenejše!
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok za kolumno v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
