Sklepamo jih že od malih nog, ko se malo ločimo od maminega krila in zakorakamo v svet. Prijateljstva, namreč. Seveda so najprej še osredotočena na skupno aktivnost – igro, čez kakšno desetletje pa postanejo zelo pomemben del našega življenja.
Mladostniški svet brez prijateljev ne obstaja: prijatelji vedo za veliko skrivnosti, simpatij, težav s starši in šolo. Marsikatero stvar celo prvič počnemo skupaj. Prijateljstva iz mladostniškega obdobja ostajajo za vse življenje, rastejo in se razvijajo ali pa minejo in pridejo novi ljudje, ki zapolnijo vrzel za starimi prijatelji.
Pri odraslih je malo drugače kot pri mlajših. Kaj je prijateljstvo? Kdo je naš prijatelj in kakšne karakteristike mora imeti? Kdo je najboljši, kdo dober in kdo slab prijatelj? Koga spustimo tako blizu k sebi, da se vez razvije v prijateljsko? S temi vprašanji se odrasli vede ali nevede ukvarjamo. Zlasti tisti, ki smo do svojih prijateljev in posledično do sebe zahtevni.
Neverjetno se mi zdi, po kakšnem naključju neznanci postanejo naši prijatelji. Včasih težko verjamemo, da gre res za naključje. Kar nekako se 'zavohamo'. Še zanimivejše pa se mi zdi, da prijateljstva propadejo in ne vemo, kaj storiti na koncu skupne prijateljske poti. Nekoč sem mislila, da so prijatelji za vedno. Ko jih enkrat imaš, so ob tebi vse življenje. Nato sem spoznala, da to ni res.
Da je takšnih, večnih prijateljstev res malo. Da pa srečamo v življenju ljudi, ki se prilegajo našemu duševnemu razvoju in zrelosti, in ti ljudje nato postanejo naši prijatelji. Ko jih prerastemo, to začutimo. Pogovori in druženja niso več to, kar so bili. Nekaj se je spremenilo v nas ali njih, da med nami ni več isto. In prav na podlagi prijateljstev se človek spreminja in raste; so dobri pokazatelji, kakšni smo bili in kakšni smo postali. Nekako v slogi reka: "Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si."
Ena najbolj bolečih stvari, povezanih s prijateljstvi, je čas, ko začutiš, da moraš prijatelja zapustiti. To se po navadi zgodi samo po sebi: stiki so vedno redkejši, tako telefonski kot elektronski in fizični. Tudi misli nanje so redkejše ali pa se veliko bolj ukvarjamo z njimi, ker čutimo, da ni več tako, kot je bilo, in se v sebi pripravljamo na konec. Zadnji korak prijateljstva je torej slovo. Posloviti se od prijatelja. Razložiti mu, da bo za vedno v nas, hkrati pa mu povedati, da ga moramo pustiti, da se lahko sami razvijamo.
Veliko huje in bolj boleče je, če prijatelja kar odsekamo. Brez slovesa, samo rez, ki pomeni popolno izgubo stikov med dvema osebama. Brez klicev, brez elektronskih pošt, kavic in obiskov. To se po navadi zgodi, kadar se prijatelji tako sprejo, da se ne znajo pogovoriti in izberejo v tistem trenutku lažjo pot: prekinitev vseh stikov.
A ta pot je pravzaprav najtežja. Ker mora vsaka izguba čez obdobje žalovanja, mora tudi ta. Veliko huje je, če se prijateljstvo kar preseka, ker zastanemo na eni izmed stopenj v žalovanju: po navadi na stopnji jeze (ko se mi jezimo na nekdanjega prijatelja, kako je bil neiskren, zavisten, s težavami, ki jih še danes ne zna rešiti) ali na stopnji žalosti (ko se nas nato še leta po izgubi drži bridek priokus prijateljstva, njegovega konca in ko je v zraku še vedno veliko neizrečenega, nenaslovljenega na pravi naslov in ko si želimo, da bi stvar na koncu izpadla drugače, kot je).
Tako nikoli ne razrešimo spora, ki smo ga imeli s prijateljem, zamorjeno vzdušje pa ostaja in se prebudi vsakič, ko naletimo na starega prijatelja ali smo vsaj v njegovi bližini.
To, da smo sposobni menjati prijatelje, ne kaže le na človekovo nesposobnost obdržati jih, kot bi marsikdo mislil, ampak govori še o nečem drugem: o menjanju notranjih listov v duševnem razvoju.
Na vsakem listu so zabeležene naše vsebine, ki se pletejo v nas samih, in vsebine, ki jih pletemo s prijatelji. Čar prijateljstva je ravno v tem, da smo v točno določenem življenjskem obdobju prežeti z istimi občutki, vsebinami in težavami, zato tako zanimivi drug za drugega, da nas vleče skupaj kot magnete. In ravno prek teh vsebin lahko skupaj rastemo, si pomagamo in se razvijamo, ker v njih vidimo zrcalo sebe.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?