Le kdo je ne pozna? Krivda nas, zlasti ženske in mame, tiho spremlja, velikokrat prav vsak dan. Kaže dva obraza in v nas prebudi tudi dvome o sebi. Biti v svetu staršev predstavlja velik izziv.
Vsi vemo, da nas krivda razjeda takrat, ko naredimo nekaj narobe, nekaj, kar ni v skladu z moralo, našimi vrednotami, prepričanji in stališči, pa tudi takrat, kadar v medosebnih odnosih nečesa ne naredimo ali naredimo nekaj, kar je v nasprotju z družinskim sistemom, njegovim tabujem, skritimi pravili, vlogami.
Krivda, ki ima dva obraza
Dobra krivda nas motivira, da delamo pozitivne stvari: spodbuja nas, da se odzivamo na klice prijateljev, ko nas v težkih časih potrebujejo, vodi do sočutja, iskrenosti, zvestobe in lojalnosti, odgovornosti za svoja dejanja, vedenja, pa tudi k samospoštovanju.
Slaba krivda pa je tista, ki nas od znotraj včasih razjeda tako močno, da nas organsko boli srce, pa si ne znamo pomagati oziroma si olajšati vesti. Američani imajo za krivdo, ki vpreže človeka, poseben izraz, ki se mu reče potovanje krivde.
Slaba krivda zasužnji človeka v celoti, da se ob marsičem in zaradi marsičesa počuti krivega (ker se je sprl s sodelavcem, ker otroci ne delajo domačih nalog, ker mož godrnja in tako naprej). Tako ga onesposobi za preostala čustva, kot so strah, jeza, žalost, veselje.
Slaba krivda ima to moč, da se počutimo odgovorne za nekaj, za kar pravzaprav ne moremo biti odgovorni, na primer za moževo kuhanje zamere in za najstnikove emocionalne izbruhe. Povzroči, da se razdajamo na vse strani in vsem ljudem v svoji okolici – ker bi sebe sicer obravnavali kot slabo mamo, očeta, gospodinjo, ženo, sina in hči. Tako postanemo trpeča žrtev v primežu opravil: pospravljamo, likamo, peremo, sesamo, kuhamo kosilo, brišemo prah, drgnemo vodni kamen. Jezimo se, ker drugi družinski člani našega truda ne znajo ceniti, jezne smo nase, hkrati pa bi se, če tega ne bi počele, počutile zelo krive.
Slaba krivda nam tako zamegljuje resnico in realnost neke situacije. Otroci morajo pospraviti svojo sobo in narediti domačo nalogo, odnašati smeti in sesati, če so si izbrali to hišno opravilo. To je njihova odgovornost, ne slaba vest staršev.
Krivda v nas sproži ali prebudi tudi dvome o sebi
To se zgodi, ko na primer starši ne disciplinirajo svojih otrok, ker se bojijo, da jih zaradi tega ne bodo marali.
Ko se krivda v nas vedno bolj generalizira, se sčasoma počutimo krivi za vse: če otroci ne upoštevajo hišnih pravil, sem kriva jaz, če se z možem prepirava, je to v večini moja krivda, če je šef nezadovoljen, je verjetno zaradi mene, ker se pri zadani nalogi nisem dovolj potrudila.
In ne nazadnje, krivda v nas vzbudi občutek, da moramo narediti čim več ali kar vse, sicer nismo dovolj dobri. Biti v svetu staršev, hoditi na predavanja o vzgoji, brati knjige na določeno temo, se z otroki veliko pogovarjati, z njimi učiti, za njimi pospravljati. Če tega ne bi počeli, bi podvomili o sebi in na dan bi privrela krivda, da niste dovolj dobri starši.
Postavljeni pred velik izziv
Pri svojem delu in osebnem življenju (tudi jaz nimam dobro razvitega imunskega sistema proti krivdi) se pogosto srečujem s krivdo, ki nam predstavlja velik izziv.
Način analiziranja krivde, ki krivega razbremeni, je, da premislimo o situaciji, ki se nam je zgodila.
Recimo, da smo se sprli z najstnikom.
Kaj se je zgodilo, kdo je bil v situacijo vključen? Kaj sem naredila jaz narobe, pa bi lahko drugače postopala? Sem ga nadrla, ker perilo ni obešeno in ker sedi za računalnikom, namesto da bi se najprej v sebi pomirila in nato bolj mirna pristopila k otroku? Česa najstnik kljub dogovoru ni izpolnil? Koliko krivde nosi sam? Kaj je njegova odgovornost? Kolikšen delež krivde za konfliktno situacijo zdaj nosiva oba udeleženca?
Mama zagotovo ni kriva, da najstnik ni naredil dogovorjenega, je pa odgovorna za burni odziv. V tem primeru bi se mama razbremenila krivde tako, da se otroku iskreno opraviči. Če se počuti krivo zaradi najstnikovega neopravljenega dela, češ, da je slaba mama, je na delu močna krivda.
Najstnik je kriv, ker delo ni bilo opravljeno. Največ, kar mama lahko v tej situaciji naredi, je to, da se otroku opraviči in mu hkrati pusti, da sprejme odgovornost za neopravljeno delo. Sicer bo imel mokra oblačila, ki jih naslednji dan ne bo mogel obleči za v šolo; s tem se najstnik nauči, da neodgovornost pušča posledice.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije, redna kolumnistka v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem