mag. Saška Klemenčič: Dejansko smo najmočnejši takrat, ko smo najbolj šibki

Saška Klemenčič se je rodila s prirojeno napako, zaradi katere so ji pri treh letih morali odstraniti oko.

»Ker je bila zame estetika že od nekdaj pomembna vrednota, sem v sebi nosila zamero do življenja, sama sebi se zaradi izgube očesa nisem zdela lepa. Obenem se je bilo na to treba navaditi tudi fizično – naenkrat leve strani ni bilo več videti in to ni bila le fizična, temveč tudi psihična bolečina. Nisem sprejemala sebe. Pomagala sem si tako, da preprosto nisem več videla levega dela svojega obraza v ogledalu. Ker so se mi dogajale stvari, ki se mojim vrstnikom niso, sem se začela počutiti še bolj drugačna. Imela sem občutek, kot da sem padla z vesolja med same tujce in sem iskala svojo identiteto ter se spraševala, kako vzpostaviti odnos z drugimi ... Avtomatično sem začela premišljevati, kaj je bistvo odnosov, v čem sem drugačna, ali jaz sploh hočem biti takšna kot oni ... Porajalo se mi je polno vprašanj o življenju, kakršnih si otrok po navadi ne zastavlja.«

»Zelo se spomnim trenutka, ko sem se spraševala, kaj je namen te moje življenjske situacije. Nekako intuitivno sem spoznala: »Sem zelo občutljiva in doživljam posebne situacije, da bi prek njih razumela skrivnosti življenja, jih delila z drugimi in jim tako pomagala.« To je bilo v četrtem razredu in začela sem brati psihološke knjige, da bi dobila odgovore.

Človek z velikim Č

Naletela sem na Antona Trstenjaka, katerega stavek me je takrat zelo zaznamoval: »Človek z velikim Č. Vsi smo ta Človek, ker smo vsi del narave, ker smo vsi enaki po biološkem ustroju, čustvih ...«

Ko sem vklopila to zavedanje, se mi je začelo dogajati, da sem ob vstopu v razred začutila brezpogojno ljubezen, spoštovanje do sošolcev, saj smo vsi ljudje, veličastna bitja, čudeži narave, in ta čustva sem občutila tudi do tistih, ki so se iz mene norčevali. S tem sem šla pa v drugo skrajnost: v imenu brezpogojne ljubezni sem začela sprejemati in odpuščati tudi v resnici nesprejemljivo vedenje drugih, ker sem se odločila verjeti v dobro v ljudeh. Tako nisem znala postavljati osebnih meja.

Življenjske situacije so mi pozneje pokazale, kaj je in kaj ni brezpogojna ljubezen, spoštovanje, sodelovanje. Tako sem se naučila, kdaj in komu lahko zaupam, kdaj pa je bolje postaviti meje.

Največja moč človeka – slediti sebi

Veliko časa sem se prilagajala drugim in sprejemala kompromise, da bi bila njim všečna in da bi pripadala skupini. Želela sem stopiti iz svoje drugačnosti in biti enaka njim. To je pomenilo, da sem njim rekla DA, sebi pa NE. Raje sem sledila njihovemu mnenju kot svojemu. Bolj sem verjela drugim kot sebi. Tako sem izgubljala sebe in svojo moč, ne da bi se tega zavedala.

Skozi življenjske situacije in odnose sem spoznala, kaj sem počela. Takoj sem začela poslušati sebe in slediti svojim občutkom, delovati skladno s svojimi prepričanji. Tako sem našla svojo moč in tudi sebe. Jaz najbolje vem, kako se počutim in kaj je dobro zame.

Ko si dovoliš videti, slišati in občutiti sebe, lahko ugotoviš, kdo si, kaj hočeš, najdeš svoj pravi potencial. Ko se soočiš s svojimi strahovi in omejujočimi prepričanji, ugotoviš, da imaš možnost izbire. Lahko si dovoliš verjeti v Vse je mogoče in izbereš pogum. Danes pomagam tudi drugim ljudem, da stopijo v stik s seboj, sledijo sebi in tako gradijo svojo notranjo moč.

Kako vstopimo v svojo moč?

Tako da prevzamemo odgovornost zase. Vzamemo življenje v svoje roke, kot se reče. Ne prepuščamo več stvari naključjem ali v (ne)milost drugim ljudem.

Moja sreča in uspeh sta odvisna od mene. Ne od drugih ali od situacij. To so samo izgovori, da ne prevzamemo odgovornosti. Če vemo, kam gremo, potem naravnamo svoje misli in čustva na ta cilj. Poiščemo pot. Začnemo korakati in verjemimo, da nam bo uspelo. Seveda takoj, ko to naredimo, naletimo na svoja omejujoča prepričanja in negativna čustva. Takrat se ne smemo ustaviti. Soočimo se z njimi.

Ko pogledamo resnici v oči, aktiviramo svojo moč. Dejansko smo najmočnejši takrat, ko smo najbolj šibki. Ker takrat potrebujemo veliko moči, da se lahko dvignemo. Ko to narediš, odpreš srce, postaneš ranljiv, resnica pa ti da moč. Večkrat to naredimo, bolj postanemo to, kar smo. Sprejmemo tiste dele sebe, ki jih prej nismo mogli sprejeti. Noben človek ni popoln in prav vsak od nas ima test, da pri sebi sprejme določene stvari, na katere ni najbolj ponosen.

Premiki z milino

A kako to živeti – svojo ranljivost dati na pladenj, se premakniti? Magistra andragogike, specialistka za selfmanagement in NLP-coach z licenco pravi, da je pomembno, da pogledamo vase: »Tako kot sem se jaz soočila sama s sabo, se dogaja tudi mojim strankam. Znam ustvariti varno okolje, v katerem se ljudje odprejo. Dam jim misliti. Zaradi tega nastajajo velike spremembe. Pomembni so mi rezultati in dejanske spremembe na bolje. Ni dovolj, da nekdo samo razume, kaj naj bi naredil, to je treba tudi živeti. Na delavnicah delam na konkretnih primerih udeležencev – rešujemo njihove situacije, premagujemo omejitve in blokade. Ukvarjam se z izzivi, pri katerih drugi odnehajo, ker ne vidijo rešitve, jaz pa vrtam in odstiram pogled še z drugega zornega kota. Tako pridemo do novih zaključkov, zato imajo ljudje tudi vrhunske rezultate. Zdaj npr. že peti mesec delam z nekim podjetjem, njihovi prodajni rezultati so se v tem času dvignili za 87 %, v dveh mesecih je 80 % prodajnih svetovalcev doživelo svoj osebni prodajni rekord. Ne učim jih prodajnih tehnik, temveč pozitivne in prodajne naravnanosti, usmerjenosti na cilje, fokusa in predvsem umetnosti vplivanja nase – na svoje misli in čustva. Tako premagujejo svoje izgovore.

Zakaj ne moremo naprej?

Kakšni so torej naši izgovori in kako jih preseči? »Marsikdaj gre za strah pred uspehom ali pa neuspehom, prisotno je oboje,« pravi Saška, ki dodaja, da sicer ima vsak svoje izgovore, ki pa imajo iste korenine.

Večinoma premagujemo tri stvari:

1. občutek nemoči,

2. občutek brezizhodne situacije in

3. občutek ničvrednosti.

Vse se začne z negativnimi mislimi, omejujočimi prepričanji, ki jim sledijo nekonstruktivna dejanja ali celo nedejavnost. Če želimo to premagati, se moramo najprej odločiti, da bomo šli naprej. Spet smo pri odgovornosti. Ko sprejmeš odgovornost, sprejmeš svojo moč in najdeš rešitev.

Potem se je treba pozitivno naravnati. Potrebujemo jasen cilj in konkretne ideje, kaj bomo naredili, da ga dosežemo. Nato pa z zaupanjem vase začnemo te korake tudi izvajati. Od cilja nas največkrat ločijo omejujoča prepričanja in nedejavnost. Z odločitvijo, da bomo te ovire premagali, pa pride tudi sposobnost, da to storimo.

Kaj nas torej zaustavlja?

Pogosto prav strah pred prevzemanjem odgovornosti. To je videti tako, da so eni preveč kritični do sebe, drugi se izmikajo nalogam ali jih prelagajo na pozneje, morda se postavijo v vlogo žrtve in za svoj neuspeh krivijo vse druge, le sebe ne.

Ker ne vidijo rešitve, kako naprej, se nekateri odločijo za nekonstruktivna vedenja, na primer da so utrujeni, kar je navidezno opravičljivo, a v resnici je tudi to njihova nezavedna izbira. Ker če ne bi bili utrujeni oz. jih ne bi bolela glava oz. ne bi bili depresivni, bi bili lahko zdaj v akciji, tako pa niso. To se zgodi najpogosteje takrat, ko nam neka sprememba prekriža načrte in posledično začasno izgubimo nadzor nad situacijo.

Če poznamo ta proces, lahko skrajšamo ta čas neučinkovitosti. Odlične rezultate dosegajo le ljudje, ki prevzamejo odgovornost za svoj osebni razvoj in so dejansko pripravljeni spreminjati stvari v življenju. Obstajajo tudi takšni, ki hodijo z delavnice na delavnico in pravijo, da razumejo, kaj je prav, a eno je razumeti, kaj je prav, drugo pa to tudi delati. Če samo razumeš, se še nič ne spremeni. Zelo verjetno bo ravno to spet sprožilo potrebo po novi delavnici. In tako se nekateri vrtijo v začaranem krogu. Uspešni pa so tisti, ki so pripravljeni iti iz cone udobja in ki so se pripravljeni soočiti sami s sabo. S takimi se res lahko doseže izjemne rezultate. Sama delam na področju doseganja ciljev in notranje spremembe, transformacije.

Ko spremenimo svoje dojemanje situacije in sebe, dobimo nove ideje, rešitve in tudi moč, da jih uresničimo. Tako pridemo do osebnih dosežkov in zmag. Ljudje naredijo dejanske spremembe v življenju. In rezultati štejejo.

Kako zapustiti cono udobja?

Cona udobja je nekaj, kar nam je znano, domače, zato varno. Sprememba pomeni nekaj novega, še neznanega. Kdo mi lahko zagotovi, da bo novo res boljše? Zato se včasih nočemo premakniti naprej.

Čez cono udobja pa gremo zlahka, če v tem vidimo več koristi kot strahov. Ker cona neudobja ni nujno neudobje. Največkrat ne gre za trpljenje, temveč je lahko samo nekaj drugačnega, kot smo vajeni, in je lahko celo sprememba na boljše. Vendar si moramo to dovoliti. Če vas npr. nekdo povabi na dogodek, na katerem nikogar ne poznate, vi pa običajno ne greste sami nekam, kjer nikogar ne poznate, potem pa greste preko sebe in to naredite, se imate lahko tam res lepo in ste zelo veseli, da ste to naredili. Moje glavno poslanstvo torej je, da naučim ljudi odrasti v smislu, da prevzamejo odgovornost zase in za svoje življenje, da se ne bojijo soočati s svojimi izzivi in da pogumno živijo svoje potenciale.

Besedilo: Petra Arula. Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik.

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?