Ko sem pisala o alkoholu med Slovenci, so me nagovorili, naj napišem kaj tudi o marihuani. O travi, travci, indijski konoplji, gandži, kot ji pravimo. Strinjam se, da se o alkoholu veliko več govori, ker je zelo na zunaj očitno sredstvo omame: človek zaudarja po alkoholu, njegovo vedenje, razmišljanje in čustvovanje se v vinjenem stanju spremenijo.
Tak človek se stepe, jezi, umiri, zaspi, ko pride domov, razgraja, se znaša nad družino, zganja teror in ljubosumje ali pa se lagodno zlekne pred TV, gre v svojo sobo, kjer ima mir ... Pri marihuani pa ni toliko zunanjih znakov, alarmov, ki bi človeka v bližini opozorili na uživanje te droge.
Ti ljudje ne kadijo v gostilnah kot ljudje, ki posegajo po alkoholu. Kadijo doma, v skritem kotičku ulice, na žurih, pri prijateljih, za šolo. In se ne pretepajo, ne razgrajajo, niso fizično nasilni do svoje družine. Le oddaljeni, odmaknjeni, prazni, lebdijo v svojem lepem, idealnem svetu. Pravimo, da so zadeti.
Ključno je, da razlikujemo mladostniško eksperimentiranje z marihuano od rednega uživanja v odrasli dobi. Prvo srečanje z marihuano se navadno zgodi v najstniških letih, od človeka pa je odvisno, ali jo bo poskusil ali ne. Nekatere ženejo radovednost, pustolovščina, tveganje, druge odbijata strah in misel o odvisnosti, ki lahko sledi prvemu poskusu.
Dejstvo je, da mnogo otrok poskusi kaditi marihuano, a jo nato le peščica začne redno uživati. Največkrat so to ljudje, ki doživljajo različne stiske, povezane z njimi samimi ali z medosebnimi odnosi z bližnjimi. Vsi pa imajo skupni imenovalec: pobegniti v svet zadetosti, kjer se oddaljim od težav, kjer te izginejo ali niso več tako pomembne, kjer mi je začasno lepo, toplo, smešno, kjer otopim in se ne žrem zaradi ocen, šole, staršev, punce, prijateljev.
Uživanje marihuane mnogokrat izzveni, ko se človek iz mladostniške dobe poda v odraslo. Takrat se začne zavedati, da za resno službo potrebuje funkcionalne možgane, zbranost, dober spomin, odzivnost. Da partnerski odnos in otroci zahtevajo od njega ali nje veliko angažiranosti in pripravljenosti različnih vrst, sploh pa celega človeka, ki se preda družini.
Odrasel človek začne ubirati drugačne načine za razreševanje lastnih in medosebnih stisk. Če pa se uživanje marihuane zavleče v odraslo dobo, je to znak oziroma način spoprijemanja z lastnimi težavami, beg iz krute realnosti v zamegljen svet otopelosti. Si le fizično prisoten doma, a čustveno te ni. Čutiš, a ne smeš čutiti, razmišljaš, a ne smeš razmišljati, zlasti ne o sebi, ker je to najbolj nevarno. In raje prižgeš še en džojnt.
Kako je živeti z odvisnežem, odraslo osebo, ki hodi v službo, ima ženo in otroke? Navadno so to odnosi, v katerih so zapostavljenemu partnerju zelo blizu občutki osamljenosti, nemoči, zavrženosti, kot da si vedno nekje v drugem, tretjem planu.
Taka oseba čaka in čaka na trezno stanje partnerja, moža, žene, a je obsojena na to, da težave rešuje sama in se redkokdaj lahko zanese na partnerja. Morda skozi leta celo obupa, a vedno v sebi čuti osamljenost in nemoč, ko nič ne more spremeniti, tudi če poskusi tisoč in en recept. Lahko pa spremeni to, da poskrbi zase. Da pošteno razmisli, kako se počuti v tem odnosu in kaj si želi od svojih nadaljnjih 20, 30, 40 let.
Čakanje na trezno stanje ali zamegljen odnos otopelosti, kjer bo vedno bolj kot ona, on pomembno sredstvo, to je marihuana? Lahko ukrepa tako, da partnerja prvič v življenju postavi pred boleča, a resnična dejstva, izrazi sebe in to, da tega ne bo več prenašala, ker preveč trpi. Zato, ker ima rada sebe, otroke, ker želi prisotnega in ljubečega partnerja, ne pa otopelega in begajočega. Ali ga bo to odvisnega partnerja zdramilo, ne vemo.
Bo to korak k pogumu za samostojno, drugačno pot osebe brez odnosa odvisneža? Morda, čeprav je to dejanje, ki zahteva veliko poguma, zlasti pa tveganja.
Ana Zarnik, Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije, v Lisi
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?