Miti o ljubezni

Morda se sliši malce smešno: kaj imata mit in ljubezen sploh skupnega? Pa imata, saj mite ustvarjajo naše glave tudi na področju medosebnih, ljubezenskih odnosov, tako si razlagamo duševnost drugih ljudi, najbližjih: moža, žene, otrok, staršev, prijateljev in sorodnikov.

Miti o ljubezni zvenijo zelo romantično, a največkrat nas pripeljejo ravno do nasprotnega; do težav in sporov. Prvi mit je, da mislimo, da partner ve, kaj si želimo. Da za naše želje niso potrebne besede. Pa je res tako?

Ne, mi vemo, kaj si želimo in smo pogosto zelo užaljeni, če tega ne uvidi tudi naš partner. Ta pa tega resnično ne ve, ker ni seznanjen z našimi željami, ki so zrasle v naših glavah. Na primer: ženska si želi fizične in čustvene bližine z moškim, ta pa ji tega ne more dati, ker pravzaprav ne ve, da si jo partnerica želi.

Bi morala biti dejanja ljubezni samoumevna, bi moral moški sam od sebe ženski izkazovati ljubezen tako, kot si ona želi? Ne, nič v ljubezni ni samoumevno.

Drugi ljubezenski mit je, da mislimo, da partner ve, kako se počutimo in kaj čutimo. Ljudje se vse premalokrat pogovarjamo o svojih občutkih, prevečkrat pa pričakujemo razumevanje in sočutje z nasprotne strani, ko nam je hudo, smo žalostni, nesrečni ali v stiski. Vendar če partner ne dobi razlage, vpogleda v naš čustveni svet, težko začuti, kako nam je, še težje se vanj vživi in nam pomaga.

Tako ženske po letih skupnega zakona mnogokrat potarnajo, da možje nimajo pojma, kaj se z njimi dogaja, da sploh niso čustvena bitja in niso sposobna sočutja. Vprašanje pa je, kolikokrat so same v popolnosti razgalile svoj čustveni svet svojim možem. Moški namreč so zelo čustvena bitja, vendar jim včasih vzgoja in kultura prepovedujeta, da bi to bili.

Tretji ljubezenski mit: partner ve, kaj pričakujemo od njega in ve, kaj pričakujemo od odnosa z njim. Enkrat pričakujemo spontanost, igrivost, smeh v odnosu, spet drugič resnost, zbranost, iniciativnost, tretjič odprtost, drznost, racionalno načrtovanje skupnega življenja, pripravljenost iti korak dalje.

Ko se v ženski prebudi želja po otroku, ki je partner ne deli, se v odnos prikradeta jeza in razočaranje ženske, tudi nerazumevanje, celo presenečenje. Hkrati pa je razočaran tudi partner, in to zaradi zamolčanih pričakovanj, ki jih ima ona v odnosu, on pa zanje sploh ne ve. In tako stvari, ki bi morale biti lepe, postanejo jabolko spora, nekaj težkega v odnosu.

Četrti mit, ki ga gojimo, je: z izbrano in ljubljeno osebo vedno skupaj. Do konca življenja. Mnogo ljudi si to želi, vse premalo pa jih vloži energijo in trud v dejanja. Da, ljudje smo bitja odnosov, zaljubimo se in ljubimo, spočnemo novo življenje, ga vzgajamo, a ravno v tem ciklusu ljubezen postane nekaj samoumevnega.

Nekaj, kar je bilo ustvarjeno in ne potrebuje nege, saj živi že samo po sebi. Še en mit. To sploh ne drži. Tako kot potrebujemo vodo in hrano, potrebujemo ljubezen, prav tako pa je treba negovati to ljubezen, da bo sveža iz dneva v dan, ne samo takrat, ko se vanjo prikrade strah pred njenih koncem, ko napravimo le kozmetični popravek.

Zalepimo obliž na rano, ki je večja od obliža samega. Zato se zgodi toliko ločitev, ki so nepričakovane, saj ljudje niti ne vedo ali pa šele takrat spoznajo, kako malo je bila ljubezen negovana in kako samoumevna se jim je zdela. Pa bi potem storili vse, popravili celo preteklost, da bi se zdaj v ljubezni dobro izteklo.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord