Elektronska pisma ljudi v zvezi z mojim člankom o psihičnem nasilju so me spodbudila, da še kaj napišem o nasilju, tako pogostem pojavu v naši družbi.
Najpreprostejša razlaga nasilja prihaja iz razdrobitve te besede – nekdo hoče na silo nekaj doseči. Ta sila je lahko fizična: udarec, brca, odrivanje, lasanje, grizenje, ščipanje, spolna zloraba, nadzor, odvzem denarja, bančnih kartic, blokiranje bančnih računov, ki pripadajo žrtvi nasilja.
Sila je lahko psihična, izražena z besedami, ki ranijo, bolijo, v obliki zasmehovanja, vpitja, poniževanja, zmerjanja, kritiziranja, arogantnih opazk, postavljanja ultimatov. Ali pa se kaže z dejanji, kot so ljubosumje, posesivnost, ignoriranje, nadzorovanje, sumničavo preverjanje.
S katerokoli obliko nasilja hoče nasilnež doseči nadzor, nadvlado, premoč nad žrtvijo. Lahko bi rekli, da je to njegov cilj. Večinoma so nasilneži osebe z negativno samopodobo, samospoštovanjem, ki imajo težave pri obvladovanju svojih impulzov, zlasti v primerih, ko gre za jezne izbruhe, ki jih ne morejo nadzirati. Težave imajo s sočutjem, saj težko čutijo bolečino žrtve, ki so jo sami povzročili.
Počutijo se manjvredne, imajo težave s predelovanjem in izražanjem svojih občutkov, zlasti strahu in jeze. Teh občutkov ne predelajo, ampak ob priložnosti – ko v njihovi notranjosti že vre od napetosti – izbruhnejo, najpogosteje ob domačih, tudi na delovnem mestu. Veliko nasilnežev ima težave z alkoholom in so od njega odvisni. Z njim si lajšajo stiske in notranje bolečine.
Osnovna pogoja za nastanek nasilja sta, da je bila nasilna oseba v svoji preteklosti, otroštvu ali odraščanju čustveno prizadeta, ranjena in da ji ni bilo dovoljeno, da izrazi svoja čustva, ki so nastala kot posledica prizadetosti. Takšne osebe so odraščale v družinah, v katerih čutiti ni bilo dovoljeno, če že, pa so bila čustva prezrta ali poteptana s kritikami, opazkami. Ali pa v družinah, v katerih sta vladala fizično ali psihično nasilje v partnerskem odnosu, v katerih je bil prisoten alkohol, kjer je bilo vzdušje polno strahu in jeze, se pa o tem ni nikoli govorilo.
Ozadja so nerazrešene travme ljudi, staršev, ki so izvajali nasilje nad partnerico, partnerjem in otroki, ki so danes odrasli in prav tako nasilni. Travme so lahko vojne, bolezni, smrti, odhodi, neizžalovane izgube, v katerih je veliko jeze, žalosti, strahu, bolečine, ki jih oseba ni razreševala, le prenesla jih je v druge odnose, kjer ji je prav odleglo, ko je izbruhnila ob bližnjih osebah, jezo, bes stresla nanje in v njih videla razlog za svoj izbruh.
Tako se nasilje prenaša iz generacije v generacijo, ne da bi se zares očistilo težkih vsebin. In velikokrat sploh ne spada v sedanji odnos, med moža in ženo, v njuno družino in otroke, ampak je vanj le preneseno iz starih odnosov kot vzdušje pritiska, negotovosti, strahu ali kot nerazrešena travma, ki pa lahko sega generacije in generacije nazaj.
Vendar ta razlaga ni opravičilo za nasilje, je le pojasnilo. Tako kot vsak človek je tudi nasilnež odgovoren za svoja dejanja, tudi nasilna. Manipulacija so izjave, kot so: “Ti si me razjezila, da sem te udaril. Sama si prosila. Otroci me niso ubogali, pa so za kazen ostali brez večerje. Za kar si prosila, to si si tudi zaslužila.”
Nasilna oseba je odgovorna za svoje ravnanje, zlasti kadar gre za fizične, verbalne ali psihične impulze, ki jih ne more ali jih težko nadzira ali pa so del njene premišljene taktike v boju za premoč ali nadvlado nad žrtvijo.
Za njena nasilna dejanja niso krive žrtve nasilja – ne glede na to, kaj naredijo. In še: nasilje ni opravičljivo in vsako človeško bitje je vredno vsaj toliko, da se z njim ravna lepo, spoštljivo ter da ima občutek, da je vreden kljub napakam, ki jih imamo vsi brez izjeme.
Ana Zarnik Horvat
univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
