Nasilje v vrtcu: Kako pomembna je vzgoja?

Psihologinja in psihoterapevtka Mateja Štirn, sodelavka Instituta za psihološko svetovalne razvojne projekte, ki ima izkušnje z delom na področju obravnave nasilja v družini in zlorabe otrok, je ob profesionalnem usposabljanju strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju na področju krepitve kompetenc za preprečevanje nasilja med drugim poudarila: "Cilj primarne preventive je, da deluje, preden se nasilje zgodi, da otroci, mladostnice in mladostniki ter odrasli ne bi utrpeli včasih tudi zelo travmatičnih posledic."

Se za storjeno nasilje sploh imamo pravico izgovarjati, češ da je žrtev sama 'prosila' za nasilje?

Mateja: Ne. Tisti, ki so nasilni, pogosto razlagajo, da je problem v drugih, prelagajo odgovornost na žrtev, žrtev pa pogosto to tudi prevzame.

Nasilje v družini, v partnerskem odnosu je običajno dolgotrajno, se razvija, najprej je zabrisano in se ne vidi, kam vodi neko ravnanje. Storilci pogosto najdejo izgovor v tem, da so otroci nemogoči, žene jih varajo, so take in take, skratka iščejo vzroke drugje, ne prevzamejo odgovornosti za svoje dejanje, žrtve pa velikokrat, na nezavedni ravni, prevzamejo odgovornost nase.

Nasilje se praviloma dogaja v ciklih; po izbruhu nasilja sledi opravičevanje, potem 'medeni tedni' in obdobje miru, nato naraščanje napetosti in potem ponovno izbruh nasilja. In to lahko traja leta in leta.

Kako je z nasiljem nad otroki in mladostniki pri nas?

Mateja: Nasilje ima zelo širok razpon, eno je vrstniško nasilje, otroci in najstniki pa so tudi žrtve nasilja odraslih.

Projekt profesionalno usposabljanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju na področju krepitve kompetenc za preprečevanje nasilja, ki smo ga izvajali od leta 2010 do 2012, je kot cilj imel usposabljanje strokovnih delavcev, ki delajo v šolah, vrtcih in izobraževalnih zavodih, za izvajanje primarne preventive na tem področju.

Rdeča nit je bila primarna preventiva, namenjena različnim starostnim skupinam. Seveda je pomembno, da je preventiva že v vrtcu in jo potem samo nadgrajuješ. Programi usposabljanja, ki smo jih izvajali, so se fokusirali na različne oblike nasilja. Dotaknili smo se tudi spolnega nasilja, ko so otroci najpogosteje žrtve v krogu ljudi, ki jih poznajo.

Kot psihologinja se ukvarjate tudi s posledicami nasilja pri otrocih in mladostnikih. Kakšne so posledice nasilja pri žrtvah?

Mateja: Posledice so različne. Nekateri imajo travmatične izkušnje in hude posledice, odvisno je od tega, kdo je bil storilec, koliko časa se je nasilje dogajalo, kakšno imaš podporno mrežo, veliko stvari vpliva.

Zmotno je mišljenje, sploh pri spolni zlorabi, da je otrok, ki je žrtev spolne zlorabe, potem uničen do konca življenja. Seveda so posledice lahko zelo hude, vendar je okrevanje možno, da se izstopiti iz 'začaranega kroga' posledic. Vsekakor je pogosto težko, okrevanje je praviloma dolgotrajno, ampak gre.

Kakšna bi naj bila vzgoja na temo preventive nasilja v vrtcu?

Mateja: CAP-program za preventivo zlorabe otrok je eden od preventivnih programov, ki jih izvajamo v Sloveniji. Izvajamo ga za dve starostni skupini otrok, za predšolske otroke in za učence razredne stopnje osnovne šole.

Z otroki delamo prek igre, s pomočjo lutk. V vrtcu so aktivnosti razdeljene na tri dni v tednu po 20 minut. Ker so mlajši, potrebujejo več ponovitev. Otrok ne strašimo, kaj vse groznega se jim lahko zgodi. Izhajamo iz pozitivne perspektive krepitve otrokovih moči. Izhajamo iz dejstev glede nasilja, zlorabe otrok.

Žal se dogajajo spolne zlorabe tudi majhnim otrokom, čeprav ljudje pogosto mislijo, da triletni ali štiriletni otrok ne more biti spolno zlorabljen, pa ni tako. Če otrok ima ustrezne informacije o tem, da se lahko postavi zase, reče ne in nekoga odrine, je manj možnosti, da bo zlorabljen.

Na delavnicah se z otroki o neprijetnih temah pogovarjamo na pozitiven način. Povemo jim o različnih situacijah nasilja in predvsem to, kako lahko ravnajo. Otroci so na delavnicah zelo aktivni, sodelujejo, zelo dobro razumejo stvari in se obenem tudi zabavajo.

Kakšno pa je delo s starši na temo nasilja?

Mateja: Optimalno je, da so v preventivne aktivnosti vključeni tudi starši. CAP-program na primer se vedno izvaja za zaposlene v vrtcu ali šoli, za starše in za otroke. Vključiti je pomembno otrokovo podporno mrežo odraslih.

Pri preventivnih delavnicah, ki jih izvajamo z otroki v vrtcu ali šoli, ni cilj, da bi ugotovili, kdo od otrok je žrtev nasilja. Lahko se pa zgodi, ko v skupini otrok odpremo to temo, da kdo od otrok spregovori o svoji izkušnji. Tudi to moramo upoštevati, zato je pomembno, da so odrasli na to pripravljeni in znajo ustrezno reagirati.

Tudi v primeru, ko otroci doma razlagajo, kaj so se pogovarjali v vrtcu ali šoli, je dobro, da starši vedo, kako se lahko pogovarjajo o tem, kako lahko ponavljajo in utrjujejo naučene preventivne veščine.

Nekateri starši tudi vprašajo: Kako naj štiriletnemu otroku povem glede spolne zlorabe? Pomembno je, da se preventivne aktivnosti nadaljujejo in nadgrajujejo od vrtca prek osnovne do srednje šole, saj se, ko so otroci starejši, razpon možnosti, kje lahko doživijo izkušnje nasilja, razširi. Recimo internet je že taka stvar, kjer je veliko tveganja za to.

Koliko se vzgojiteljice v vrtcih sploh lahko vmešavajo v družinske zadeve , če posumijo na nasilje v družini?

Mateja: Zdaj imamo Zakon o preprečevanju nasilja v družini in tudi v šolstvu je v veljavi Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, ki izhaja iz tega zakona, in nalaga zaposlenim dolžnost prijave, če pri svojem delu opazijo okoliščine, na podlagi katerih lahko sklepajo, da je otrok žrtev nasilja v družini.

Se pa lahko zgodi, da je tisti, ki poda prijavo suma nasilja v družini, deležen različnih pritiskov, groženj od staršev. Dodaten problem je, če v takem primeru človek nima podpore v svojem kolektivu, od vodstva zavoda.

Mar ni tudi sam proces po prijavi neprijeten in se ljudje prijavljanju izognejo tudi zaradi tega?

Mateja: Žal je včasih res, da gre tisti, ki prijavi sum nasilja, skozi neprijeten proces formalnih postopkov. Zato pa je pomembno, da ima tisti odrasli, ki nekaj opazi, zazna in prijavi sum nasilja, podporo.

Tudi za žrtve nasilja so formalni postopki lahko neprijetni, boleči. Kar ne pomeni, da je boljše, da ne prijavljamo. Pomembno je, da se o nasilju pove, da se prijavi. Če tehtamo med tem, da se izognemo neprijetnim postopkom, in tem, da otrok doživlja nasilje, je gotovo večja škoda, če se otroku dogaja nasilje.

Ko se pogovarjaš z odraslimi, ki so doživeli nasilje kot otroci, ugotoviš, da je bila za njih dodatna travma, ker so se odrasli okoli njih delali, kot da se ni nič zgodilo.

Se tudi zgodi, da otroci, žrtve nasilja, povedo o nasilju komu v družini, družina pa to da pod predpražnik, ker tehta, kaj bo, če pride to 'na dan'. Žal se še vedno dogaja, da se na praktični oziroma življenjski ravni daje prednost odraslim pred otroki.

Koliko ljudi v Sloveniji se je usposabljalo v okviru vašega projekta?

Mateja: V okviru projekta se je več kot tri tisoč ljudi vključilo v usposabljanje. Vzporedno je potekal še projekt Sistemsko soočanje z nasiljem v družini, ki ga je izvajal Inštitut za kriminologijo, s tem, da je bil fokus njihovega projekta usposabljanje za izvajanje Pravilnika o obravnavi nasilja v družini, za timsko sodelovanje v postopkih.

Moram poudariti, da sta bila oba projekta zelo pomemben doprinos k preprečevanju nasilja in gre velika zahvala za to Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, ki je skupaj z Evropskim socialnim skladom sofinanciralo izvedbo.

To pomeni, da ste strokovne delavce usposobili, da preventivno delajo tudi na samopodobi, samozavesti otrok in mladostnikov?

Mateja: Seveda. To je pomemben zaščitni dejavnik. Osnovni cilj preventive je, da otrokom in mladostnikom predstavimo dejstva glede nasilja, zlorabe in jih okrepimo za samozaščitno ravnanje, da jim uspe iti stran, se jim uspe postaviti se zase, da povedo o nasilju odraslih, ki jim zaupajo.

Optimalno pa bi bilo, da izkušenj nasilja sploh ne doživijo. Preventiva mora pravzaprav postati sistematična. Dobro je delati vzporedno, se pravi primarno preventivo, ko še ni težav, da ga ne bo, drugo pa je biti občutljiv in poučen, da zaznaš težavo in primerno reagiraš.

Razpon možnosti, kje se otroku lahko kaj zgodi, je žal zelo velik. Dogaja se tudi v kolonijah, tudi pri varstvu otrok na domu, kjer ni nadzora, ljudje pa niso dovolj kritični, da bi vedeli, na kaj morajo biti pozorni pri tistem, ki mu dajo otroka v varstvo.

Mar ni v interesu družbe, da ima zdrave, mlade, samozavestne, odprte ljudi, ki se znajo soočiti tudi z nasiljem?

Mateja: Če živiš v zmoti, da to ni tveganje, da to ni problem, se s tem ne boš ukvarjal. Recimo, v šoli imajo redne programe in preglede zob, kar je preventiva in sistematično delo na tem, da bodo zobje zdravi. Glede problematike nasilja pa preventivno delo za zdaj še ni tako sistematično.

Kako je, ko se zgodi nasilje med vrstniki?

Mateja: Po moje večina otrok in najstnikov doživi vrstniško nasilje. Vendar ne bodo vsi travmatizirani zaradi tega.

Tisti, ki so bolj prepričani vase, bolj samozavestni, asertivni, so tudi manj izpostavljeni, da bi utrpeli negativne izkušnje nasilja. Ne v smislu, da se jim to ne bo zgodilo, ampak se bodo znali bolj postaviti zase, se izogniti nasilju, ga ustaviti.

Zaradi vrstniškega nasilja pa lahko otroci in najstniki doživljajo izjemno hude stiske, do tega, da so potisnjeni na rob in posegajo tudi po kakšnih drastičnih izhodih.

Je nevarnost, da žrtve nasilja postanejo tudi same nasilne?

Mateja: Zgodi se, da otrok, ki je žrtev nasilja v družini, doživlja nasilje tudi v šoli, ker je bolj ranljiv. Lahko tudi sam izvaja nasilje nad vrstniki. Pri nasilju nad vrstniki gre za trikotnik, na eni strani so otroci, ki so žrtve, na drugi strani otroci, ki izvajajo nasilje, in otroci, ki so priča nasilju.

Teh je največ in programi preventive dajejo pomemben poudarek ravno otrokom, ki so priče, da so podporni za tiste, ki doživljajo nasilje.

Otroci lahko tudi prehajajo iz vlog, danes so lahko žrtve, jutri pa to počnejo tudi sami ali je doma žrtev in je v šoli nasilen. Ni pa vzročno v smislu, da vsak, ki doživlja nasilje, tudi to počne ali da je vsak, ki doživlja nasilje, rizičen, da bo še naprej žrtev. Obstaja pa tveganje za prenašanje teh vzorcev.

Če gledaš, kako oče stalno ponižuje mamo in jo tepe, si lahko ustvariš napačno predstavo glede odnosov med moškim in žensko; kako moški ravnajo ali kako mora ženska ravnati; glede izražanja čustev, reševanja konfliktov.

Kaj je sploh agresija?

Mateja: Kot psihologinja bom rekla, da agresivnost sama po sebi ni težava, ker zdravo agresivnost potrebujemo, da se uveljavljamo in postavimo zase. Problem je nasilje, ki je destruktivnost do sebe ali do drugih.

Se zgodi, da dokler je družina, v kateri je eden od staršev nasilen, skupaj, naj si bo to oče ali mama, otroci lahko funkcionirajo povsem vzorno, nimajo navzven nobenih težav. Težave se lahko začnejo izražati šele potem, ko se na primer mama, ki je žrtev nasilja, z otroki umakne iz situacije nasilja. Otroci lahko začnejo namreč šele takrat, ko se počutijo varne, izražati svoje stiske.

Otroci morajo v družini, kjer doživljajo nasilje, razviti različne strategije, potlačiti jezo, strah, žalost in druga čustva, potrebe, da lahko v njej funkcionirajo. Če pa odraščajo v varnem, podpornem okolju, lahko bolj svobodno izrazijo sebe, tudi stiske, neprijetna čustva.

Na splošno bi rekla, da je pomembno, da znaš skrbeti zase, se postaviti zase in biti spoštljiv in upoštevajoč do drugih ljudi. Kako vpliva na nas ravnanje drugih, kakšno toleranco imamo, pa je različno.

Se pravi, da je treba že majhne otroke opremiti s tem, da se znajo postaviti zase?

Mateja: Pomembno je, da se otroci znajo postaviti zase že, ko so majhni. Za to so različne priložnosti, odnosi z vrstniki, rivalske situacije s sorojenci, odnosi z odraslimi.

Pomembno je razumeti, da niso vse situacije, ko otrok doživlja stiske v rivalstvu, konfliktnih situacijah z vrstniki, nasilje. Nasilje je drugo.

Če govorimo o vrstniškem nasilju, otroci dostikrat povedo, da je najtežje to, ko jih izključujejo iz družbe vrstnikov, in ne nujno fizično nasilje. Navsezadnje je za najstnike v tem obdobju prioriteta pripadnost skupini vrstnikov in so na tem področju bolj ranljivi.

Če tako pogledamo, je tudi za odrasle veliko različnih rizikov, od nas pa je odvisno, kje smo bolj ranljivi in kje nas bodo prej ogoljufali, enako je z otroki. Ni cilj, da postanemo paranoidni in razmišljamo samo, kaj slabega se bo zgodilo, pomembno je, da smo informirani in se znamo obrniti, ko je treba.

Nasilje zadnja leta narašča ali se o njem več govori?

Mateja: Če govorimo o spolnem nasilju, se po mojem absolutno več govori o tem in tudi ljudje, ki so doživeli izkušnje spolnega nasilja, bolj pogosto povedo o nasilju, ni ga drastično več. Kakšnih drugih oblik nasilja pa je mogoče več. Na splošno danes v družbi vlada neka nestrpnost, ni solidarnosti, tudi same vrednote so se zelo spremenile.

Kako so se odzvali strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju na projekt?

Mateja: Večinoma zelo dobro. Večina jih je hvaležnih za nova znanja, predloge, kako uspešno izvajati preventivo, po drugi strani pa so tudi zelo motivirani, da nekaj prispevajo.

Kako pa so se odzivali otroci in najstniki?

Mateja: Eden od naših programov je bil ciljno usmerjen na preprečevanje vrstniškega nasilja in kolegice iz osnovnih šol, ki so izvajale delavnice z otroki, so povedale, da so se otroci zelo pozitivno odzvali.

Nečakinja je začela hoditi v vrtec, kjer jo je tepel fantek. Doma je to povedala. Pogovarjali sva se, da mu lahko reče, da tega ne mara, da ji to ni všeč in da naj neha, sama pa gre lahko tudi stran od njega.

Starejša nečakinja, ki hodi v četrti razred in je lani v šoli imela te preventivne delavnice, je komentirala, da govorim isto, kot je njim povedala učiteljica. Njeno prvo soočenje s tem, da se postaviti zase, je že bilo z njeno sestro, zdaj pa ima novo okolje. To je njena priložnost, da se nauči postaviti zase, postaviti svoje meje. Tako se začne.

Kaj je pa naslednji korak, če otrokovo pojasnilo ne zaleže?

Mateja: Če ne zaleže in se takšno ravnanje ponavlja, otrok pa je v stiski, morajo posredovati odrasli. Dve stvari sta ob podobnih situacijah, ki ji običajno ljudje govorijo: "Ah, daj no, ne pretiravaj, to ni nič takega," ali "Poči ga nazaj". Včasih se je treba tudi fizično ubraniti, ni pa pravi način, da bi reagirali na prvo žogo in nekoga počili, kot je on nas.

Kako pa je z žrtvami nasilja, ki prihajajo k vam?

Mateja: Različno, eni pridejo nekajkrat, drugi pa hodijo tudi dalj časa. Nekatera vprašanja lahko postanejo aktualna šele v določenem obdobju, recimo pri spolni zlorabi šele takrat, ko je punca najstnica, prej pa so mogoče v ospredju drugi problemi.

Ko otrok doživi izkušnje nasilja in zlorabe, je pomembno ravnati razumevajoče, stvari so resne in jih ne podcenjujemo, a hkrati ne pretiravamo. Treba je pristopiti individualno, ne kar takoj narediti zaključek, otroci reagirajo različno in imajo različne potrebe. Seveda pa je za otroka plus, če ima podporo staršev.

Kadar pa govorimo o nasilju v družini, se zna zgoditi, da vsaj eden od staršev ni podpora, drugi pa je tudi lahko v stiski in je težko v podporo. Vedno je tako, da je otroku, ki je doživel nasilje ali je bil zlorabljen, zagotovo lažje, če ima podporo svojih bližnjih, kadar pa je sam, je to še dodatno breme.

Otroci, ki so žrtve nasilja, prej dozorijo?

Mateja: Nekateri ja, ker ni časa za sproščeno otroštvo ali igro in se ubadajo z odraslimi skrbmi. Včasih že zelo majhni otroci postanejo tudi 'poštarji' med staršema. Starši jim na primer že pri petih letih kupijo mobitel, ker nočejo drug z drugim komunicirati.

Je bolje stvari povedati?

Mateja: Seveda, zelo pomembno pa je, da imaš od sebi nekoga, ki te posluša in se pravilno odzove. V osnovi sta dva napačna odziva. En je ta, da ignorirajo, preslišijo in se ne odzivajo, kot da ni nič. Drugi pa je, da naredijo totalno dramo.

Mar ni najtežje iti po srednji, razsodni poti, sploh če gre za čustva?

Mateja: Težko je, tudi če se s tem srečuješ kot strokovnjak. Pomembno je, da imaš tudi ti podporo.

Na koga se lahko obrnejo žrtve nasilja?

Mateja: Če gre za sum, da je otrok žrtev nasilja, je pomembno, da se to prijavi centru za socialno delo ali policiji, so pa tudi različne nevladne organizacije, ki so lahko podpora. Starši se lahko obrnejo po pomoč ali podporo tudi na vrtec ali šolo.

Včasih je treba človeka okrepiti in pripraviti, da lahko spregovori o nasilju, da poda prijavo. Pravzaprav vsak potrebuje podporo. Tudi strokovnjak ne more ukrepati sam, potrebuje podporo.

Za revijo Lisa napisala Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?