Zadnjič se pogovarjam z meni zelo drago osebo, pa me vpraša, ali se zavedam, kako naporna znam biti, ko kar direktno ljudem povem svoje mnenje.
Cenim, ko mi drugi ljudje tudi sami korektno povejo, kaj jih moti na meni, pa se zamislim, od kod jim to mnenje in ali sem res taka v lastnih očeh in zakaj jih nekaj, v tem primeru moja odkritost in direktnost, moti.
In razmišljam. Pa tuhtam. In se menim sama s seboj. V hecu rečem, da imam monolog, dialog in trialog, kar se navezuje na angleško skovanko 'me, myself and I'. Pa se sprašujem, ali smo res tako zavrti in netolerantni do ljudi, ki mogoče niso povsem v skladu z 'JUS-om' in ki malce odstopajo od načina razmišljanja velike večine.
Zakaj bi se na primer morala ugrizniti v jezik in nečesa ne povedati, če vidim, kakšna je situacija ali neko dejstvo. Saj poskušam vedno operirati z argumenti in ne nekaj na pamet blebetati. In tudi ponudim pomoč, podporo in nasvet zgolj takrat, ko me nekdo prosi, saj nimam namena sogovornikom vsiljevati svojega videnja ali se delati pametno kar tako, bi rekli na suho. Cenim vsakega posameznika in ga spoštujem in morebiti tudi iz svoje naklonjenosti želim ljudem pomagati tako, da jih kdaj postavim na realna tla.
Zavedam se, da se vsi mi izogibamo bolečini v kar največji meri. Pri tem uporabljamo na tone zvijač, izgovorov, izmikanj, manevrov in zanikanj, da le ne bi bili prisiljeni v soočenje sami s seboj. Uh, ja, to je zelo naporno in boleče, a kaj ko le tako lahko napredujemo v osebnostni rasti.
Vsak uspeh je porojen tudi iz enega deleža bolečine, ki je pri tam nastajala. Tako pač je. In ko smo tiho in ne želimo povedati svojega mnenja, je včasih to čisto okej in primerno, saj če nas niso vprašali, nismo v vlogi, da bi morali vsi okoli nas biti prisiljeni poslušati, kaj imamo za povedati. Zakaj le?
Ampak spet smo seveda pri besedici ampak, ko se menimo in vsak nekaj pove, lahko tudi sama izrazim svoje mnenje, ki morebiti ali zelo verjetno ne bo vsem pogodu.
Pa se sprašujem v skladu z napotki svoje ljubljene sogovornice, ki mi pravi, da naj bom rajši kdaj bolj tiho in se grizem v jezik, ker bom vsem zaradi tega všeč. Jaz pač ne bom in ne morem biti tiho samo zaradi tega, ker bom tako po volji nekomu. Uh, nikoli namreč moje mnenje ali jaz sama ne bom všeč vsem ljudem, to je absurdna misel. Tisti, ki mi prisluhnejo in jaz njim, se pravi, da med nami poteka kvalitetna medsebojna komunikacija, se že znamo zmeniti, kako pa kaj. Tisti, ki jim nisem všeč, imajo vso pravico se obrniti proč. Tisti, ki jim je moje razmišljanje pri srcu, me bodo sprejeli takšno, kot sem.
In danes vam polagam na srčka, da se prosim nikar ne izgubite v množici pritiskov in mnenj drugih ljudi. Ker nikoli ne boste zadostili vsem, pa ne glede na to, kaj boste delali. Ko boste ostali v sebi in svojih energijah, bodo k vam prihajali ljudje, ki vas bodo začutili in sprejeli točno takšne, kot ste, in vas ne bodo želeli spreminjati.
Ker ko se grizemo v jezik in smo tolerantni vedno do drugih in skrivamo svoje misli, češ da bomo tako bolj primerni za druge ljudi, izgubljamo sebe in svojo unikatnost, avtentičnost.
Ko se to zgodi, se pa lahko vsi skupaj povprašamo, kdo torej potem smo. Kaj od nas ostane, če smo vedno samo prijazno nasmejani in poskušamo drugim ustreči s svojim vedenjem. Torej, jaz bi rekla, da igramo. In smo na neki način hinavski, ker si nekaj mislimo, a tega na glas ne povemo, ker nas skrbi, kaj si bodo drugi mislili o nas. Mimogrede se tako ujamemo v začarani krog, da je mnenje drugih pomembnejše od nas samih. Kdo smo torej mi?
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok, foto: Shutterstock
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na info@svetovalnica.si.
Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"