Ni ljubiteljica ljudi – in prav zato je boljša prijateljica

Niso ji bile všeč večje družbe ljudi, ni marala klepetati z znanci in polznanci, niso je zanimale zgodbe o ljudeh, ki niso bili v njenem res najožjem krogu, in zavračala je vse udeležbe na dogodkih, kjer je bila nevarnost gneče in posledično prerivanja in dotikanja drugih ljudi. Ker tudi dotikov ni imela rada – vsaj ne kar vsepovprek.

Nikoli ni razumela ljudi, ki se ob vsakem snidenju objamejo, poljubijo, potrepljajo. Spraševala se je, čemu je to potrebno in kdaj se je človeštvo odločilo, da 'živijo' ni več dovolj, ampak se je treba še fizično dotakniti osebe, s katero si se dobil. Moški, ki so pristopili, prepričani, da bo lov za njeno telefonsko številko kot vsaka druga interakcija z novo žensko, so naleteli na sarkastične opazke in poglede, ki so izrazili več kot tisoč besed.

Vse to, zbrano na kup, daje vtis grozovite osebe.

Hladne, nedostopne, neprijetne. A prav v tem je največja njena fascinacija – in kot sem poznal sčasoma – večine tovrstnih posebnežev, ki ljudi ne marajo. Imajo drugačno osebnostno naravo in svojevrstna načela, a prav njihova nedostopnost jih ustvari v skorajda popolne prijatelje.

Naj vam zaupam, zakaj.

V njenem socialnem krogu so izjemni ljudje z izjemnimi zgodbami.

Ker si je okoli sebe nabrala zgolj ljudi, s katerimi ima lahko pristne, bistroumne, poglobljene pogovore. Ljudje, ki se družijo okoli klepeta o vremenu, otrocih in problematiki javnega potniškega prometa, je ne zanimajo. In jih zato ne potrebuje. Niti kot znance za občasne kavice niti kot virtualne prijatelje na Facebooku. Takšni ljudje zanjo preprosto ne obstajajo.

Zato z njo nikoli nisem samo na hitri kavi, ampak se najina druženja šaljivo imenujejo kar 'blok ure'. Želi pogovore, ki imajo vsebino. Pogovore, ki so izziv za um in širijo obstoječe miselne vzorce. "Na takšnih kavah bi morala imeti prižgan snemalnik, da bi se tole arhiviralo," potem večkrat ugotavljava.

Druženje ne zahteva več kot le kozarca vina ob dobri glasbi.

Tudi če se dogovoriva, da se bova potem, ko nama bo alkoholna vsebnost preprečevala, da tvoriva večzložne besede, preselila v kakšen lokal ali klub, se običajno to ne zgodbi. Njeni razlogi, zakaj je druženje ena na ena boljše tudi, ko imaš zaradi rahlega pretiravanja z vinom občutek, da te je zadela kap v spodnjo čeljust, so vedno tako zelo logični.

"Zakaj bi šla nekam, kjer morava potem kričati, da se lahko pogovarjava? In če bo gneča, bova potem tako ali tako več časa čakala na pijačo ali pa v vrsti za sekret, kot pa karkoli drugega. Pa še to – jaz ne bom sedela spredaj v taksiju. Boš ti sedel spredaj v taksiju?"

Je odrasla.

Kljub temu da vztraja pri včasih najbolj nesmiselnih načelih. A so njena in po njih zvesto živi. Ker ji gredo ljudje generalno na živce, po nekih običajnih civilizacijskih standardih pa ne more vsakemu, ki pride mimo, jezno pokazati sredinca (čeprav bi ga rada), se je že zelo zgodaj priučila nadzorovati svoja čustva. Jih razumeti in jih interpretirati. Zato z njo prepiri skorajda ne obstajajo.

Ko je razburjena ali užaljena, to reši sama pri sebi. Nobenih zamer, nobene »tihe maše«, nobenega ignoriranja. Kar je treba rešiti, se reši z besedami, potem pa se premakne naprej – kot zrela oseba.

Nikoli ne vara.

Imela je nekaj resnih zvez, ki so se končale, kot se pač običajno končajo zveze. V času, ko je bila vezana, sem jo imel priložnost videti v trenutkih sreče in trenutkih žalosti. Tudi v trenutkih obupa. In celo v trenutkih, ko bi lahko vse takoj zavrgla in naredila nekaj po svoje. Recimo varala.

Priložnosti, ki jih je imela, ne glede na vse, ni nikoli izkoristila. Pa ne zato, ker bi bila kakšna svetnica – kot je rekla sama, varanje pomeni, da se moraš naenkrat ukvarjati z dvema tipoma, njej pa je že en vrh glave. Žongliranje z rednim izbrancem in ljubimcem se ji sliši kot nekaj najbolj utrujajočega. "Komaj mi uspe sprejeti kompromise, da se ne pobijeva z enim frajerjem, kako naj to na enkrat počnem z dvema?"

Je izredno uspešna.

Nekako ne morem mimo možnosti, da je velik del tega uspeha na račun dejstva, da ne zapravlja časa z nepotrebnim druženjem in spoznavanjem novih ljudi. Čas, ko mi, običajni ljudje, presedimo na kavicah, na klepetih in na pomenkovanjih, ona izkorišča za spreminjanje svojih sanj v resničnost. Dela na ciljih, ki si jih je zastavila. Natančno ve, kako si želi, da bi bilo izklesano njeno življenje, in je k temu vedno usmerjena, medtem ko vsi drugi spijemo pol drugi liter kave na dan samo zato, da lahko sedmim različnim žrtvam pojamramo, da ne vemo, kaj bi počeli sami s seboj.

Obožuje živali.

Ampak to ni tista čarovniška zamenjava, češ, ker ne mara ljudi, se bo obkrožila z enajstimi črnimi mačkami (čeprav, kar nekoliko ironično, najbolj obožuje prav mačke).

A kdorkoli misli, da je brezsrčna, ko se tako jasno odmika od ljudi, odkrije njeno drugo plat vsakič, ko je blizu živali. To so njene sorodne duše. Pravi, da zato, ker so nedolžne. Ker niso škodoželjne. In ker smo ljudje najslabše, kar se je živalim zgodilo na tem planetu.

Temu primerno od nje nikoli ne prejmem viralnih video posnetkov kakšnih otrok, ki so s petjem in solzami navdušili neko žirijo v Novi Zelandiji, ampak zgolj in samo posnetke ali šaljive sličice z živalmi.

Vse to in še nekaj drugih razlogov je, zakaj so ljudje, ki imajo podobne nazore do sočloveka kot ona, kljub prvemu vtisu v resnici izjemni, če ne kar najboljši prijatelji.

Pri njih nisi samo še eden od tisočerih obrazov, ki jih poznajo. Nisi le ena rutinska kava, ker nekdo boljši trenutno ni bil na voljo. Pri njih si eden redkih, skrbno izbranih ljudi, ki jih lahko tolerirajo. In po svoje – če gledamo, koliko nas tlači to ubogo zemljo – je to kar pohvalen dosežek.

Če imate takšnega prijatelja ali prijateljico tudi vi, ste po mojem skromnem mnenju lahko kar ponosni. In hvaležni.

Tekst: Darjo Hrib

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?