Krivda je naš vsakodnevni spremljevalec, vendar se je velikokrat sploh ne zavedamo. Tako se v najslabšem primeru zgodi, da nas zasužnji in da se počutimo krive tudi na tistih področjih, za katera nismo odgovorni, ki se nas ne tičejo.
Občutek krivde nam je vsem poznan. Preplavi nas, ko nekaj storimo narobe, ko nečesa nismo naredili ali pa smo, pa ne bi smeli. Krivda je močno povezana z vestjo in nas spodbuja, da popravimo stvari na bolje, spremenimo svoje vedenje. Nanaša pa se tudi na naše vrednote. Če kršimo nekaj, kar nam je vredno, se počutimo krive.
Krivda je najpogosteje in najmočneje prisotna v bližnjih medosebnih odnosih:
- med partnerjema,
- v starševstvu,
- pri vzgoji,
- v razširjeni družini,
- pa tudi v prijateljskih in službenih krogih.
Nekatere žene se počutijo krive, ker možu ne ugaja kosilo in nerga, ker njegove srajce niso zlikane, pa jih ravno tisti trenutek potrebuje za pomemben sestanek, ker je on tisti, ki hodi v službo, ona pa je trenutno brez zaposlitve.
Tudi možje poznajo občutek krivde, vendar je pri njih prisoten manjkrat in je šibkejši. Morda zato, ker so bile ženske vzgojene, da morajo skrbeti za otroke, dom, gospodinjstvo, kar prinaša veliko obveznosti in odgovornosti. Možje se počutijo krive, če začnejo ogrožati družino s poslom, ki je tvegan, če ženi v stiski ne znajo ustrezno pomagati, če prihajajo iz gostilne pogosto okajeni.
Še več krivde pa je prisotne v starševstvu
V njihovih glavah je veliko negotovosti, saj jih za to vlogo nihče ni pripravljal, zanjo ne obstajajo predmeti v šoli. Tako vedno stremijo k temu, da delajo prav in v dobo otrok. V dobro pa včasih pomeni, da nekateri starši svoje otroke preveč ščitijo, ne želijo, da čutijo frustracije, jih razvajajo, prevzemajo njihove odgovornosti na svoja pleča. Tako ti otroci odraščajo v razvajene, neodgovorne in nesamostojne odrasle.
Vsaka mama se sreča s sledečim: koliko krivde bom čutila, če se otroku na poti v šolo kaj zgodi, če otrok začne domov prinašati slabe ocene, če zasmehuje in nadleguje sošolce, je nespoštljiv do učiteljice, ko ga soočim z negativnimi posledicami, ker ne pospravlja sobe, mu prepovem gledanje aktualnega resničnostnega šova, ker se nič ne uči, si ne moremo privoščiti šole v naravi, družine ostalih sošolcev pa, ne morem kupiti določenih znamk oblačil, ki so aktualne, ker so predrage za moj žep, ker otrok odrašča brez očeta, če otroka kdaj udarim.
Pri krivdi, ki zadeva starševstvo, sta ključni dve stvari
A najprej se je treba zavedati, da krivda velikokrat usmerja odločitve staršev in vedenje do otrok. Ampak kdaj se starši počutijo krive in so za to resnično krivi in kdaj čutijo krivdo zaradi nečesa, kar sploh ni njihova odgovornost?
To, da starš udari otroka, je njihova krivda, saj ga s tem želijo disciplinirati, zavedajo pa se, da mu s tem povzročajo bolečino. Razmisliti bo moral, kako ubrati drugačne, bolj zahtevne načine pri vzgoji, da bo presegel slabo vest, in se soočiti s posledicami svojega nasilja do otroka.
Kadar pa se starš počuti krivega za nekaj, za kar pravzaprav ni kriv, pa se pojavi resnična težava. Ker ima slabe razmejitve, noče biti starš, ki otroka prizadene, starš, ki ga ne vzgaja dovolj dobro, noče od njega zahtevati preveč. Tu se zgodi, da otrokovo krivdo prevzame na svoja pleča.
Krivega se počuti, ker ima otrok v šoli slabe ocene, ker je grdo padel, ko mu je starš rekel, naj se gre ven vozit s kolesom, ker je kršil neki hišni dogovor. Ampak vse to so pravzaprav otrokove odgovornosti. On se ni dovolj pripravljal za preizkus znanja, zato je sledila slaba ocena, pazljiva vožnja s kolesom zahteva previdnost in spretnosti od otroka, ne od starša, ki mu je sicer dejal, naj gre na kolo, otrok se je odločil, da bo kršil hišno pravilo, in zdaj se mora soočiti s posledicami, ki so mu bile vnaprej znane.
No, ni starš, ki je preveč zahteven ali trdosrčen, ampak odgovoren starš. Tako se otrok nauči sprejemanja lastne krivde, še več, nauči se odgovornosti in lekcij, ki so še kako pomembne v življenju.
Da so njegova dejanja njegova odgovornost, da vedno sledijo neke posledice, da se mora naučiti s temi posledicami soočati, živeti, zlasti kadar prinašajo frustracije. Takrat je staršem hudo, saj so njihovi otroci prizadeti, ampak je to hkrati prava pot, ki postavlja krivdo in odgovornosti na prava mesta.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?