Kakšna je razlika med pojmoma odpustiti in oprostiti? Nekaj časa nisem vedela niti sama, nato pa sem začela o tem bolj poglobljeno razmišljati.
Lahko oprostim, a pozabiti ne morem
Vse pogosteje sem se soočala s strankami, ki so rekle: "Lahko pozabim, kaj mi je storil/-a, vendar odpustiti ne morem."
Ob tem se sprašujem, zakaj je v nas, ljudeh, tako vse zakomplicirano, da vse, česar se dotaknemo, nekako postane zastrupljeno in nič več ne deluje. Ali smo res tako zelo negativni v dojemanju okolja ali smo le izjemno sebični in vidimo samo sebe in lastne potrebe in želje?
Mogoče pa delujemo vedno tako, da sebe branimo in ščitimo in pri tem nas ne zanima, kako se počutijo drugi ljudje, ki nas obkrožajo.
Poskusimo na tej točki prelomiti običajno in dosedanje obvladovanje svojih misli in občutkov ter si recimo, da smo lahko pozitivni in konstruktivni. Gre?
Zakaj takšen uvod, ki od daleč nima zveze z naslovnima besedicama?
V resnici gre za globoko korelacijo, ki se je lahko zavedamo šele, ko smo sami v situaciji in izkusimo, kako je nekomu odpustiti neko dejanje ali besedo, s katero nas je prizadel in neskončno užalil, hkrati pa imamo to osebo radi.
Torej moramo nekaj narediti, da si olajšamo težke in boleče občutke, hkrati pa s tem sprostimo nakopičeno energijo jeze in zamere.
Ko odpustimo partnerju, da nas je prizadel, se s tem sami v veliki meri osvobodimo negativnih silnic, ki nas vežejo na neko dejanje ali verbalni napad, s tem pa si olajšamo percepcijo, da na enako situacijo pogledamo z drugega zornega kota.
Z odpuščanjem drugemu sebi naredimo uslugo in lažje zadihamo, saj nismo več obremenjeni s prejšnjo težko izkušnjo ali bolečino.
Oprostimo lahko takrat, ko vemo in ko razumemo, zakaj se nam je nekaj bolečega zgodilo, zakaj se počutimo kot žrtev okoliščin, vendar ko zmoremo pogledati čez to oviro, lahko sočloveku oprostimo za bolečino ali prizadetost, ki smo jo doživeli.
Oprostiti sami sebi
V življenju se srečamo tudi z okoliščinami, ko pridemo do tega, da si moramo za neka dejanja oprostiti tudi sami. S tem lahko sebi naredimo veliko uslugo in si kreiramo prostor, v katerem lažje preživimo.
A sebi je tako težko oprostiti, sploh če smo si sami dovolili, da so drugi z nami ravnali kot s smetjo, kot z nekom, ki ni vreden biti bitje, če smo bili deležni poniževanja, zapostavljanja ali zasmehovanja, pa smo zbrali moč in se končno uprli.
Če smo lahko zbrali pogum in presekali situacijo, v kateri smo se počutili zlorabljene, potem je prav, da najdemo tudi notranjo moč in sami sebi oprostimo, ker smo dovolili drugim, da hodijo po nas.
Ko odpustimo, pustimo bolečini, da odide od nas, se odvežemo od težav in frustracij ter s tem pridobimo svojo svobodo in notranji mir.
Odpuščanje pomeni, da sebe odvežemo od dogodka ali posledice, ki nas je prizadela, in bolečine ne nosimo več s seboj in je ne tlačimo v svojo notranjost, temveč gremo z razbremenjeno in dvignjeno glavo naprej v novo življenje.
Odpustiti je težko
A tisti, ki to zmore narediti iz srca, si naredi veliko uslugo.
Ko odpustimo, se lahko počutimo olajšane, srečne, a se pri tem običajno zavedamo, da prizadetosti ne bomo mogli kar pozabiti.
Zato so ti trije pojmi: odpuščanje, oproščanje in pozabljanje tesno povezani.
A jaz ne bi bila jaz, če vam ne bi položila na srčka, da mislite na to, da se neprimerni boleči dogodki sploh ne zgodijo, pa sploh ne bo treba razmišljati, kaj in komu odpustiti, ali oprostiti, ali pozabiti.
Rajši se posvetite pozitivnim in ljubečim vsebinam, s tem boste sebi in drugim naredili ogromno uslugo.
Za revijo Lisa napisala Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem