Vedno bolj razmišljam o tem, kje odrasli ljudje najdemo ideje za ustvarjanje umetnin, pisanih besed, računalniških programov in vsega, kar zahteva kreativnost.
Pravijo, da so otroci v svojem razvoju do približno šestega ali sedmega leta kreativci, ki s pomočjo svoje neizmerne domišljije in nekaj malega že nabranimi izkušnjami kreirajo neverjetne otroške umetnine. Ne poznajo meja, ni rigidnosti mišljenja, ni jih strah, kaj bodo drugi rekli o njihovem izdelku, in prepuščajo se intuitivni miselni inerciji.
Kje smo odrasli na tej poti zašli?
Zakaj tudi mi veliki in baje pametni posamezniki večinoma ne znamo biti več ustvarjalni? Bolj ali manj kopiramo ideje drugih, na skrivaj opazujemo koga drugega in morebiti z nekaj malega spremembami sami sproduciramo nekaj našega, a že približno videnega. Kam sta se zakopali naša otroška radovednost in iskrivost idej, poguma in navdiha?
Res iz srca cenim odrasle ljudi, ki so v svoji neskončni domišljiji in ustvarjalnosti ostali otroci. Izdelki teh odraslih posameznikov so nabiti z mogočno energijo racionalnega zavedanja, ki pa je v službi kreativnega navdiha in izdelka, ki vse to nosi v sebi.
Zato se mi zdi zelo pomembno, da ohranimo otroka v sebi, ne glede na naš emšo. Tudi sama se velikokrat, ko se usedam za računalnik, da napišem tole mojo drago kolumno, sproti sprašujem v svoji notranjosti, kaj bom danes napisala, o čem bodo tekli stavki in odstavki ter katere vsebine bom opazila, da spolzijo iz mojih misli do vas. In ko mi pride naslov pred oči, steče proces sam, iz misli se tvorijo črke in besede, ki se nato natisnjene vsak teden berejo.
Otrok v meni in v vas je vedno nekje spravljen, vprašanje je le, kje in do katere mere je že neviden ali neslišen. Kajti vsi mi smo skozi proces vzgoje in izobraževanja, pritiskov in zahtev staršev, okolja, avtoritet in drugih velikih pomembnih izgubili svojo otroško naivnost, radovednost in pogum, da izumljamo kaj na novo, da nas ni strah mnenja drugih in da sledimo svoji viziji in poti, ki nam je tako ali tako usojena, le da mi mogoče tega ne vemo ali pa seveda rade volje zanikamo, ker se tako počutimo varne. Kajti, saj vemo iz (umetnostne) zgodovine, da so bili štrleči genialni posamezniki vedno na tnalu splošnega zgražanja, žalitev ali sramotitev, ker so pač razmišljali in ustvarjali drugače, kot se je pričakovalo od povprečnih ljudi. A spet smo pri genialnih umih posameznih obdobij, ki so za vedno spremenili tok človeštva, zgodovine, umetnosti ali znanosti, in to predvsem zato, ker so sledili svojim idejam. Otrok v njih samih je bil še kako živ, četudi zamaskiran v odraslo osebo, od katere je okolica pričakovala resno izvrševanje določenih odgovornosti.
Ko pravim, da ohranimo otroka v sebi, želim s tem povedati, da nam bo ta naša otroška radovednost omogočila ustvarjanje naših misli brez vnaprej danih kalupov in pričakovanj. Tako si bomo lahko dali prostor za nas same, ki nas ne bo nič omejevalo, saj se bo naš notranji dialog dogajal v nas.
Da pridete do tega, predlagam, da se posvečate svoji osebnostni rasti, sebi od znotraj, temu, da pridete do sebe in tega, kaj si vi v resnici želite. Ne osredotočite se na to, kaj drugi pravijo ali kar zahtevajo od vas, temveč temu, kar je tisto v vas skrito, ki želi biti videno in slišano. Kdo ste vi v resnici? Koliko plasti navidezne vdanosti v usodo ste navlekli nase, da bi skrili svojo otroško nedolžno dušo pred zvedavimi pogledi odraslih?
Danes sem morebiti malce bolj filozofsko in umetniško navdahnjena, a kaj, ko se navadno sploh ne zavedamo, da je tako imenovana nadgradnja tudi izjemno pomembna za celovito osebnost, k oblikovanju katere vas danes pozivam.
Posvečajmo se sebi, obenem negujmo otroka v nas. Prepričana sem, da bodo rezultati izjemni.
Napisala Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok, foto: Shutterstock
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje, kaj povprašali, pogumno pišite na info@svetovalnica.si ali pokličite 031 666 168.
Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"