Seveda nisem prva, ki je ugotovila, kakšne vse posledice ima realna slika razvajenih otrok. Pa tudi sama priznam, da sem kriva za to, da je tudi moja hči na trenutke in občasno razvajena dama.
Zaradi tega nimam slabe vesti, ker to svojo razvajenost zna kar uspešno prikrivati in vem, da sem pravzaprav naredila zelo dober 'rezultat'. Sem pač ponosna mama in tega me ni sram na glas povedati.
Res smo starši tisti odločilni člen, ki bo s svojimi vzgojnimi pristopi in metodami povzročil posledico v smislu odgovornega in čustveno ter psihično zdravega posameznika ali pa bo rezultat starševske vzgoje razvajen, na drugem polu pa strt otrok.
Vem, dostop imamo do milijonov raznih priročnikov in internetnih gurujev, ki nas poučujejo o tem ali onem vzgojnem momentu, kako naj kaj naredimo, se kot starši vedemo, bodimo vzgled, dajmo se potrudit in še mnogo drugih bolj ali manj uresničljivih napotkov. A kaj, ko je naše življenje malce drugačno od vseh tistih predpostavk.
Pred seboj imamo svojega genetskega naslednika, ki kot nepopisan list vsrkava vse, kar čuti, vidi, sliši, otipa, okusi. Kaj bo iz dojenčka odraslo, ne ve nihče. Kakšne bodo posledice vzgoje, lahko razberemo in predvidevamo zgolj v grobem in kot posploševanje. Vsak otrok je svoj unikum in kot takega ga je treba tudi obravnavati. Je pa res, da obstajajo približni vzorci akcije-reakcije, ki omogočajo, da lahko določene vzgojne strategije stlačimo v nekaj generaliziranih predalov.
Danes želim poudariti, da naj starši res od prvega dne otrokovega rojstva (no, seveda že prej, ko je še v trebuščku) do otroka pristopajo pozitivno in skrbno, tako da bo odraščajočemu malčku omogočal varno svobodo v določenih mejah.
Ko bo predeloval svoje frustracije in tesnobo ob tem, ko mu ne boste dovolili kar prosto raziskovati, in ko ne bo vse po njegovo, mu bodite nekje ob strani, da predela svojo jezo ter mu s svojo empatijo pokažite, da razumete njegov notranji boj, a da od načrtanih mej in dogovorov ne odstopate. Ko boste tako res dosledno uveljavljali postavljene meje z ljubeznijo, boste s tem svojemu otroku omogočili, da varno raziskuje okolje in da se obenem sooča tudi s tem, da ne more biti vse po njegovo.
No, to je tisti poglavitni hec, kjer mnogo staršev pade na izpitu. Kajti ko je otroku vse dovoljeno in se malček pravzaprav namesto nas odloča ter si privošči veliko več, kot je zanj primerno, je znotraj svojega ustroja zmeden in hlepi po tem, da se postavi meja, a se seveda tega ne zaveda in ne bo nikoli tega znal ali zmogel na glas povedati. Poskusite razumeti, da otrok brez postavljenih ograj ni varen in ni srečen otrok.
In potem iz majhnega otroka odraste malce večji človek, ki pa je le podaljšek tega, kar mu je ali pa mu pač ni bilo dovoljeno v otroštvu. In odrasel posameznik bo tisti, ki bo nato odločal o usodi nas, takrat že ostarelih ljudi. Vidite, kako se krog sklene.
Zato je tudi izjemno pomembno, da otroku ponudite tole:
- brezpogojno ljubezen in sprejetost, kar pomeni, da je vaš otrok za vas najboljši točno tak, kot je,
- ter varnost, ki pa jo oblikujete z – mejami (tudi prepovedmi), seveda.
Da zaključim z dogodkom izpred nekaj mesecev, ko je hči naredila nekaj, kar sem postavila kot mejo, a je šla čez njo. Kot mama, ki ljubim svojega otroka in hočem za njega res vse najboljše, sem vedela, da moram ostati neomajna, odločna in dosledna v postavljeni prepovedi. Ko sva se pogovarjali, zakaj je naredila to, kar je, in zakaj jaz vztrajam na postavljeni meji, mi je na koncu rekla tole: "Mami, hvala, da si spet postavila mejo, sedaj mi je lažje." Zato vem, da sem na dobri poti, da moja hči odraste v kvalitetnega in ne preveč razvajenega človeka.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok; www.svetovalnica.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
