Biti odrasla oseba pomeni imeti kopico odgovornosti, a je obenem tudi priložnost, da si krojimo svoj vsakdanjik točno tako, kot nam najbolj ustreza.
Nihče nam ne stoji na poti do zvrhanega kupa smetane na še večjem kupu sladoleda, nihče nas ne nažene v posteljo, ko je ura že pozna, nihče nas ne utiša, ko grdo opravljamo prijatelja ali znanca, nihče nas ne opozori, da smo si morda v življenje povabili za nas popolnoma napačne osebe, in nihče nam ne gleda pod prste, ko zapravljamo denar. Tudi ko zapravljamo denar, ki ga v bistvu nimamo.
Od nedolžnih do niti ne tako nedolžnih stvari, ki si jih lahko privoščimo kot odrasle osebe, pa v vsem tem tiči zelo kruta resnica – da smo včasih, če ne kar največkrat, sami sebi največji sovražnik.
Ni se težko ujeti v prepričanje, da imamo še vedno dovolj časa, da saniramo vse tisto, kar vemo, da v našem življenju potrebuje spremembe, to pa se potem običajno vleče iz dneva v dan, iz leta v leto, dokler nas ne začne resno ovirati na poti do naše sreče in celo uspeha. Ja, uspeha. Prav uspešni ljudje so tisti, ki nas lahko naučijo, da uspeh ni pogojen samo s srečo, idealnimi priložnostmi in pravimi poznanstvi. Začne se v nas.
In to tako, da se najprej znebimo raznolikih stvari, ki si jih kot odrasle osebe morda lahko privoščimo, a nas v resnici nenehno spotikajo na poti do uspeha in sreče.
Ohranjanje negativnih ljudi v našem življenju.
In to samo zato, ker nam je neprijetna že zgolj ideja, da bi se jih znebili. Da bi jih odslovili. Naj bodo to bivši romantični zapleti, ki svojo samozavest še vedno hranijo na naši nezmožnosti, da opustimo upanje v njihov potencial ali pa enostranska prijateljstva s toksičnimi ljudmi, ki nas izkoriščajo le zato, da jih častimo kave in poslušamo njihova neprestana nerganja.
To so ljudje, ki ne smejo biti prioritete v naših življenjih, saj so kot velikanske uteži, ki nas upočasnjujejo in utrujajo.
Ostajanje pokonci do poznih ur.
Takrat ko to počnemo samo zato, ker lahko. Ker nas nihče ne opomni, kako pomemben je spanec. In smo pokonci. Z obiski, ki se kar ne poslovijo ali pa si le želimo pogledati celotno sezono neke nam ljube serije.
So pa tudi trenutki, ko ne zaspimo brez vsakršnega razloga. Kljub pozni uri neustavljivo brskamo po spletu, kukamo na zidove Facebooka in se držimo stran od spanca s temi in onimi nepomembnostmi sveta, kot da bi bili v strahu pred idejo, da moramo za spanje izklopiti te moteče telefone in pustiti, da možgani zaužijejo nekaj miselne tišine. Kakovosten spanec je ključ do zdravja, dobrega počutja in miselne zbranosti.
Samo ljudje, ki so na ekspresni poti do izgorelosti, se na ves glas hvalijo, da spijo samo tri ure na dan.
Ne oglašamo se na telefon.
To je neka novodobna navada, ki smo si jo privzgojili s sodobnimi telefoni, na katerih se vedno prikaže ime klicatelja in imamo zato prepričanje, da se lahko javljamo samo sorodnikom in najbližjim prijateljem, preostale pa poskusimo preusmeriti v uporabo kratkih sporočil.
Ta navada je še posebej značilna za mlade ženske, ki skorajda doživijo napad panike, če njihov pametni telefon začne zvoniti z neidentificirano številko. Morda smo že pozabili čase telefonov z vrtečo številčnico, ki so zvonili kot požarni alarm in si jih lahko ustavil samo tako, da si dvignil slušalko in rekel: 'Halo!' Seveda brez vsakršnega opozorila, čigav glas se bo slišal na drugi strani.
Bolj se izogibamo odzivanju na klice, bolj smo selektivni pri tem, komu se javimo na telefon, manj bomo imeli pristnih stikov, posledično pa se bo več ljudi začelo od nas oddaljevati, s tem pa se bodo zmanjšale tudi naše možnosti, da nam nekdo, za katerega nismo niti pričakovali, ponudi edinstveno priložnost. Pogovor po telefonu je še vedno zelo oseben medčloveški stik, ki ga ni smiselno zanemarjati.
Jemo hrano, za katero vemo, da nam škoduje.
Razvajanje je seveda nujno. Tu in tam lahko z mirno vestjo umorimo svojo voljo do življenja v velikanski banjici sladoleda ali pa v objestno kaloričnem hamburgerju, ni pa pametno, da se vsakodnevno izpostavljamo hrani (in pijači), za katero vemo, da nam ne naredi nič dobrega.
So namreč ljudje, ki pijejo kavo, samo zato, ker je trendi piti kavo, čeprav jih ta napihuje, povzroča zgago ali celo prebavne motnje. In so ljudje, ki se ne odrečejo sladkarijam, čeprav jim že vrstica čokolade po obrazu naseli armado mozoljev.
Prenehajte se ovirati s hrano, po kateri se ne počutite dobro, ki vas utruja ali pa vam morda celo škoduje. Ni dobra za vaše zdravje in ni dobra za vašo voljo do življenja.
Mislimo, da bomo kaj zamudili, če si kdaj vzamemo premor.
So namreč trenutki, ko samo želimo odpovedati vse načrte in ostati doma. Morda zato, ker se nam preprosto ne ljubi, morda pa zato, ker smo resnično mentalno in čustveno izčrpani.
Mentalna in čustvena izčrpanost sta nekaj popolnoma drugega kot lenoba. Sta stanji, ki se jih moramo naučiti prepoznati, saj sta to tudi stanji, ko nam telo sporoča, da resnično potrebuje počitek.
Takrat si naredimo več škode kot koristi, če se silimo v nadaljnji pogon samo zato, ker mislimo, da bodo odpovedani načrti kakorkoli slabo vplivali na nas.
Izogibanje reševanju problemov.
Odgovornosti odraslega življenja so včasih tako naporne, da jih začnemo odlašati. In odlašati. In na koncu postanemo v tem že tako spretni, da se znamo na enostaven način izogibati ne le eni nujnosti, ki je verjetno že postala problem, ampak kopici teh – učenju, iskanju službe, soočanju z lastnimi čustvi, rekreaciji in vsem preostalim stvarem, ki bi jih kot odrasli ljudje morali opravljati kot del vsakdanjega življenja.
Z oblaki, ki ždijo nad našo glavo, se moramo prej ali slej soočiti – odlašanje le povečuje težave, ki se razvijajo z našo miselno, pa tudi fizično odsotnostjo, dokler se kot domino efekt ne pričnejo rušiti tudi drugi segmenti našega življenja. Uspešni ljudje svetujejo, da je najlažje reševati nadležne probleme z organizacijo urnika in strogo dodelitvijo časa samo za soočanje s temi in onimi nujnostmi.
Zapravljanje denarja za stvari, ki jih ne potrebujemo.
Poznate zgodbo o ženski, ki je imela sto parov čevljev in samo en par nog? So trenutki, ko nekaj preprosto moramo imeti. Nekaj, kar je morebiti popolnoma trivialno, nepomembno in bomo to nosili ali pa uporabili le enkrat, ampak to moramo imeti. Takšne občutke nam v tem času redno vzbujajo pametno zastavljene oglaševalske kampanje, katerih edini namen je, da v nas vzbudijo začudenje, kako nam je uspelo vse življenje živeti brez izdelka, ki nam ga zdaj ponujajo.
Nakupovanje je lahko tudi popolnoma legitimen način sproščanja. Karkoli je že razlog, da naslednjič hitite po tem ali onem nakupu – počnite to z glavo. Premislite in si iskreno odgovorite, ali resnično potrebujete to, kar boste ravnokar kupili.
Nepremišljeno zapravljanje je namreč ne le potrata denarja, temveč tudi vaše energije in časa. Če imate po prihodih iz trgovin večkrat slabo vest, je verjetno čas, da začnete v šoping dodajati malce več razuma.
Svoja življenja primerjamo z drugimi – tudi z zvezdniki.
Morebiti največja spotika v naših življenjih pa je nenehno analiziranje lastnega življenja v primerjavi z življenji drugih, tudi zvezdnikov. Družbena omrežja se zdijo kot kukalo v tuje zasebnosti, a ni vse tako, kot se zdi. Vsaka slavna zgodba ima svojo temno stran, vsak zgodba z denarjem ima svoje vzpone in padce, vsak uspeh ima svojo ceno. Tudi zvezdniki so ljudje. Imajo težave, kot jih imamo mi, včasih pa morda celo še hujše.
Ne primerjate svojega življenja z opisom življenja neke osebe na Wikipediji ali pa s slikami, ki jih vidite na Facebook profilu. Verjemite, da ne boste nikoli zmagali, če boste svoje življenje, z vsemi težavami in napakami, primerjali s skrbno izbranimi, idealnimi trenutki, ki jih drugi ljudje pokažejo na spletu. To vas bo le zadrževalo, da naredite tisto, kar je za vas pravzaprav najboljša rešitev – da ugasnete to okno v življenja drugih in se podate ven, da zaživite svoje.
Napisal: Darjo Hrib