Po 30 letih zakona je odkrila, da jo je varal, nato je sledil popoln zlom

Ženska, ki je po 30 letih zakona odkrila, da je imel njen mož afero, ta je trajala že leto dni. Po odkritju se je začela boriti s sramom, krivdo, groznimi mislimi in občutkom, da sama ne more najti izhoda. Zato se je obrnila na strokovnjakinjo za duševno zdravje.

Šok po razkritju afere

"V zakonu sem 30 let in do nedavnega sva bila najboljša prijatelja. Nato sem opazila, da se je začel oddaljevati, čeprav je bil še vedno prijazen. Mislila sem, da je to prehodna faza, neka vrsta krize srednjih let. A nedavno sem po naključju odkrila, da je bil celo leto v razmerju z drugo žensko. Življenje, kot sem ga poznala, se mi je v trenutku sesulo," opisuje.

"Svet se mi je obrnil na glavo in izgubila sem občutek notranjega ravnovesja. V trenutku sem se sesula na koščke. Kolikor koli poskušam razumeti, mi ne uspe. Bila sem aktivna ženska z veliko interesi, ta izdaja pa me je zlomila in vse se je skrčilo na ta en dogodek. Z njim grem spat in se z njim zbujam. Najhuje je, da čutim strašen sram zaradi prevare, ker sem živela v laži in ker verjamem, da nisem bila dovolj dobra. Ko sem sama, me preplavljajo grozne misli," je bila iskrena.

"Želim si povrniti nadzor nad svojim življenjem in nočem končati zagrenjena, depresivna in zlomljena. Vem, da nisem prva niti zadnja, ki gre skozi to, a kaj moram storiti, da si opomorem? Ali pretiravam?" so bila vprašanja, ki so mučila to nesrečno ženo.

Pogled iz širše perspektive

"V pismu ne omenjate, kaj se je zgodilo po tem, ko ste odkrili afero, niti kako so se stvari razvijale pozneje. Kot da je ta en travmatičen dogodek postal edina stvar, o kateri lahko razmišljate, in je izrinil vse ostalo. Vendar je pomembno, da poskusite nekoliko razširiti perspektivo," nesrečni ženski svetuje priznana britanska psihoterapevtka Alessandra Lemma v javnem odgovoru za The Guardian.

"Iz vaših besed je mogoče sklepati, da ta dogodek doživljate katastrofično. Razkritja afere ne doživljate le kot boleč udarec za odnos, ki vam je bil pomemben, temveč kot popoln zlom vašega notranjega in zunanjega sveta. Ko govorite, da ste se sesuli na koščke in izgubili notranje ravnovesje, to kaže na omajan občutek lastne identitete, kot da je popustilo nekaj ključnega, kar vas je držalo pokonci," pojasnjuje psihologinja. 

Potlačena jeza je nevarna

Opozarila je tudi na nevarnosti potlačene jeze.

"Opazila sem, da pri vas ni jeze do moža, je pa prisoten močan občutek sramu. Kje je vaša jeza? Ali menite, da imate pravico do nje? Včasih, ko bolečina postane premočna, jo je lažje usmeriti vase kot v drugega. Morda na ta način poskušate najti smisel v nečem, kar je sicer težko razumljivo. S tem ko ‘katastrofo’ umeščate vase, si morda ustvarjate občutek nadzora nad situacijo, ki se sicer zdi povsem izven vašega nadzora. A vedite, da to prihaja z visoko ceno za vaše duševno stanje," je še opozarila. 

Prebujene stare čustvene rane

Terapevtka je nato v nadaljevanju pojasnila, da se včasih naš fokus popolnoma zoži, ko trenutna travma zadene nekaj globljega - staro bolečino ali preteklo travmo, ki je nismo v celoti prepoznali in predelali. Takrat lahko en sam dogodek sproži več plasti in deluje veliko močneje, kot bi pričakovali.

"Morda bi vam pomagalo, če si zastavite nekaj vprašanj: kaj vam je ta zakon dajal glede vašega doživljanja sebe in tega, kdo ste? Kaj vam je bilo v tem dragoceno? Kje je vaša jeza in kaj se vam zdi tvegano v tem, da si dovolite, da jo začutite? In kaj vam je zdaj najtežje prenesti: samo izdajo ali spoznanje, da niste vedeli, da se to dogaja? Odgovorite si iskreno," svetuje.

"Zdaj je pomembno, da poskusite odnos videti v celoti, ne le njegov konec. To ne pomeni zmanjševanja tega, kar se je zgodilo, temveč ponovno vzpostavljanje občutka celovitosti in notranje stabilnosti, ki sta bila porušena. Najprej pa ne bi smeli nositi bremena sramu. Zaupali ste in bili prevarani, odgovornost za to ne leži na vas."

Priznana britanska psihologinja je svoj odgovor nato zaključila z naslednjimi besedami.

"Kar me še posebej skrbi, so ‘grozne misli’, ki jih omenjate. Najpomembneje je, da jih delite z nekom, ki mu zaupate. Govoriti o tem ni lahko, a je nujen prvi korak, da začnete to, kar se je zgodilo, postopoma vključevati v svoje življenje, namesto da vas še naprej razbija na koščke."

Vir: The Guardian