Povprečje ima zelo slab sloves. Pa vendar ni treba, da je vedno vse izjemno, posebno, popolno, ekskluzivno ali edinstveno. Če ni nič od tega, še ni nujno slabo.
Večina ljudi je užaljenih, če njihovo delo označimo za dobro, vendar povsem povprečno. Če nam je to všeč ali ne: približno 50 odstotkov ljudi je povprečnih v pravem pomenu besede. Vendar pa to še ne pomeni, da smo zgube. Povprečje je povsem v redu. Si predstavljate, da bi bili vsi izjemni športniki, vrhunske manekenke in managerji? V tem primeru nekaj posebnega ne bi bilo več nič posebnega. Temveč spet povprečje.
Zdi se, da vse preveč staršev odstopanje od povprečja zahteva že kar od svojih otrok. Od najmlajših. Ti naj bi bili nadpovprečni že v vrtcu – pri treh letih bi morali govoriti dva tuja jezika, številnim pa se tudi zdi, da je takrat ravno pravi čas za začetek igranja instrumenta in še kaj bi se našlo. Veliko staršev ima tudi težave s tem, da morajo pozneje v šoli ugotoviti, da je njihov otrok 'samo' povprečen. In prav je tako. Otrok naj se razvija po svoje, ne pa da predstavlja neko trofejo staršev.
Veliko ljudi ima popolnoma napačno sliko o sebi – imajo se bodisi za veliko boljše ali pa veliko slabše, kot v resnici so. Vsi imamo sicer ambicije, vendar pa ne potrebujemo vsi uspeha za krepitev občutka lastne vrednosti in samozavesti. Nekateri ljudje raje izberejo službo z običajnim delovnim časom in veliko bolj cenijo trenutke prostega časa.
Zakaj nekaterim uspe, da so srečni, če so povsem povprečni, drugim pa se zdi, da morajo kar naprej tekati za svojo usodo? Psiholog David Lykken z univerze Minnesota meni, da ima vsak od nas naravnan termostat, in sicer na prirejen občutek sreče. Tako se optimistično naravnanim kozarec zdi vedno na pol poln, pesimistom pa na pol prazen.
Toda ali imajo povprečni ljudje sploh kakšne možnosti na današnjem neusmiljenem trgu dela? Seveda jih imajo. Tako kot v filmih ne morejo vsi igrati glavne vloge, tako tudi podjetja ne potrebujejo le vodilnih kadrov.
Vedno je tudi pomembno, s kom se primerjamo. Če je človek sprejet v svojem okolju in se v njem dobro počuti, potem želja, da bi stremel po čem več, ni tako močna. Prej je bilo sicer tudi veliko lažje biti zadovoljen s tem, kar si imel. Danes je preveč primerjanja med prijatelji, družinskimi člani, sodelavci, sosedi ... In potem še družabna omrežja, na katerih ljudje na ogled postavijo večinoma samo pozitivne plati svojih življenj. Tudi reklamna sporočila nam na žalost ves čas sporočajo, da je za nas dobro le najboljše.
Zadovoljstvo je vse drugo kot resignacija, tako da kapo dol vsem, ki se jim uspe ubraniti vseobsegajočega pritiska popolnosti.
Vendar pa ne smemo pozabiti, da potrebujemo tudi ljudi, ki niso zadovoljni s povprečjem. Brez njih ne bi bilo iznajdbe telefona ali laserskega tiskalnika, nadpovprečneži pišejo opere, dramske igre in rišejo načrte za izjemne stavbe. Tudi to ni slabo, kajne?
- Preberite še: Kaj se zgodi, če niste dovolj v miru in tišini?
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?